Zgodovina ptujskega arhiva
Mesto Ptuj se je pomena arhivov zavedalo že skozi vso svojo zgodovinsko preteklost, kar dokazujejo določila obeh ptujskih statutov iz let 1376 in 1513. Na starem rotovžu so hranili mestni arhiv, pomembne dokumente, mestni pečatnik in statut, zapisnike mestnega sveta, kakor je dokumentacijo leta 1785 popisal mestni pisar Gašper Strauss. Žal smo večino teh arhivov izgubili v požarih (1684, 1705, 1805), ki so večkrat upepelili mesto.
![]() |
49. člen statuta iz leta 1376: »Tudi naj ima sodnik pri sebi v ograji vedno svojega pisarja, ki naj je navzoč pri vseh tožbah ter naj zapisuje dokazilna pisma, ki se dajo pred sodiščem« (SI_ZAP/0386, Fototeka, šk. 27, Statut 1376).
Organizirana skrb za pisno dediščino, zlasti pa zbiranje arhivskega gradiva, se je začela v 19. stoletju.
Na območju današnjega Zgodovinskega arhiva Ptuj so arhivsko gradivo zbirale tri večje institucije.
Od 1868 deluje v Gradcu centralni arhiv za deželo Štajersko – Steiermärkisches Landesarchiv Graz. S ptujsko-ormoškega območja je bilo v Gradec že v začetku 19. stoletja odpeljano vse gradivo graščin, mest in trgov, stari arhivi sodišč in državne uprave.
Leta 1893 je bilo na Ptuju ustanovljeno Muzejsko društvo Ptuj. Med njegove naloge je spadalo tudi zbiranje arhivskega gradiva, rokopisov, zapuščin posameznikov, društev. Muzejsko društvo je arhivsko gradivo pridobivalo na podlagi daril ali z nakupi, s čimer so se začeli tvoriti prvi zametki javne arhivske ustanove na Ptuju.
Leta 1903 je bilo v Mariboru ustanovljeno Zgodovinsko društvo za Slovensko Štajersko.
Člani društva so si prizadevali, da se arhivsko gradivo ne bi odtujevalo iz slovenskega prostora in so zbirali gradivo, predvsem zapuščine štajerskih izobražencev in kulturnih delavcev. Zbrano gradivo je prešlo v varstvo leta 1933 ustanovljenega Banovinskega arhiva v Mariboru.
Arhivski oddelek Muzejskega društva Ptuj
Od 1893, ko je bilo ustanovljeno Muzejsko društvo Ptuj, je z leti delo društva in kasneje muzeja postajalo vedno bolj strokovno raznoliko in razvejano. Zato je prišlo do razdelitve po strokah in specializiranega pristopa obdelave zbranega materiala v okviru zbirk. Leta 1895 je skrbnik knjig, rokopisov in listin postal Josef Felsner, tajnik društva, ki je kot avtor knjige Ptuj in njegova okolica – Pettau und seine Umgebung, Pettau 1895, v njej uporabil zbrane vire.
![]() |
Ferkov muzej Ptuj. Leta 1895 je prof. Franc Ferk (1844–1925), ustanovitelj ptujskega muzeja, Ptuju podaril svoje zbirke. Med gradivom je bilo tudi arhivsko gradivo.
Po koncu prve svetovne vojne so leta 1923 muzej razdelili na oddelke in dr. Franc Kotnik je prevzel narodopisni oddelek in arhiv. Istega leta sta Josip Žontar in France Kotnik v Varaždinu opozorila na zapleteno stanje vračanja arhivskega gradiva, ki so ga hranile s področja nekdanjega ozemlja Spodnje Štajerske razne kulturne ustanove v tujini, posebej one v Gradcu.
Leta 1935 je Mestna občina Ptuj prepustila za knjižnico in arhiv nekdanji zimski refektorij v dominikanskem samostanu. V četrtem prostoru je bil arhiv, v katerem je bila omara s ptujskim županskim mečem, žezlom in cehovskimi listinami. Društvo je dalo za arhiv napraviti nove police in električno napeljavo.
Arhivski oddelek se je počasi večal, med drugim je leta 1937 od Mestne občine postopoma pridobil del starega arhiva, shranjenega na podstrešju.
Tik pred začetkom druge svetovne vojne so se za primer agresije določile lokacije za umik kulturnih dragocenosti, vendar arhiva niso nikoli selili. Ostal je v dominikanskem samostanu, dokler se ni leta 1951 preselil v prostore etnografskega depoja v drugem nadstropju samostana.
Šele po drugi svetovni vojni je muzej postal poklicna ustanova, ki je počasi pridobivala kustose različnih strok. Arhivski oddelek je v sklopu muzeja ostal vse do osamosvojitve arhiva leta 1955.
![]() |
Pred letom 2012 je Zgodovinski arhiv na Ptuju imel svoje prostore v dominikanskem samostanu
Mestni arhiv Ptuj – Zgodovinski arhiv na Ptuju
Leta 1954 je na Ptuju prišlo do večje reorganizacije kulturnih zavodov. Svet za prosveto in kulturo okrajnega ljudskega odbora Ptuj je pripravil predlog, po katerem so ugotovili, da bo »arhiv kmalu postal samostojna ustanova«. Imenovana je bila komisija v sestavi Franjo Gumilar, Anton Klasinc ter Jože Maučec, ki je pregledala arhiv gospoščine Hrastovec, za katerega se je potegoval mariborski arhiv. Okrajni ljudski odbor je 1. julija 1954 na ločenih sejah obeh zborov sprejel sklep, da se ustanovi proračunska ustanova Okrajni arhiv. Predmet poslovanja arhiva je zbiranje in urejanje ter vodenje in čuvanje državnega arhiva. Na isti seji je bil sprejet tudi sklep, da se ukine Študijska knjižnica Ptuj. Bibliotekarji, muzealci in celotna kulturna sfera so ostro nasprotovali ukinitvi knjižnice. Svet za prosveto in kulturo LRS v Ljubljani je oba sklepa z odločbo z dne 26. 7. 1954 zadržal z obrazložitvijo, da si okrajni ljudski odbor ni pridobil privolitve Sveta za prosveto in kulturo LRS o ukinitvi Študijske knjižnice, ustanovitev okrajnega arhiva pa ni v pristojnosti okrajnega ljudskega odbora. Arhiv je sicer deloval, saj je bil s 1. januarjem 1954 kot arhivar že zaposlen prof. Anton Klasinc.
Arhivski oddelek pri Mestnem muzeju Ptuj je 18. 3. 1955 predlagal Ljudskemu odboru mestne občine Ptuj, da ustanovi Mestni arhiv v Ptuju kot samostojno upravno proračunsko ustanovo v Ptuju. Izvršni svet LR Slovenije je ta predlog odobril in Ljudski odbor mestne občine Ptuj je na svoji seji dne 24. 3. 1955 ustanovil Mestni arhiv v Ptuju.
![]() |
Sklep o ustanovitvi Okrajnega arhiva (1. 7. 1954).
![]() |
Anton Klasinc in Mirko Majcen, prva ptujska arhivarja (SI_ZAP/0386, Fototeka).
![]() |
Odločba o ustanovitvi Mestnega arhiva Ptuj. Ptujski arhiv je sicer samostojno deloval že leta 1954, vendar ni bil pravno ustanovljen. Po posvetu z Državnim arhivom Slovenije so našli najprimernejšo rešitev iz zagate okrog ustanovitve arhiva. Mestni ljudski odbor Ptuj je s privolitvijo Sveta za prosveto in kulturo LRS in Državnega arhiva Slovenije ustanovil proračunsko ustanovo Mestni arhiv Ptuj (SI_ZAP/0080, Zgodovinski arhiv Ptuj, šk. 118).
Pred mlado kulturno ustanovo so bile štiri pomembne naloge: pridobitev lastnih, dovolj velikih arhivskih prostorov, zagotovitev strokovnih delavcev, arhivsko organizacijski razvoj ter začetek strokovno urejevalnega dela na fondih in zbirkah. V letu 1955 je imel Mestni arhiv prostore v treh sobah srednjega južnega trakta nekdanjega dominikanskega samostana, ki so bili za arhiv neprimerni in premajhni. Herbersteinov arhiv s sekretariatom z gospoščinami Ptujski grad, Ristovec, Vurberk, Hrastovec in Gornja Lendava se je nahajal v dveh sobah na ptujskem gradu.
Zaradi upravnopolitičnih sprememb je leta 1962 občina Ormož prevzela soustanoviteljske pravice do zavoda. Ptujski arhiv je spremenil svoj uradni naziv in se preimenoval v Zgodovinski arhiv v Ptuju ter postal regionalni samostojni zavod z družbenim organom upravljanja. Občinska odbora Ormoža in Ptuja sta imenovala nov upravni odbor zavoda, ki je pripravil nove samoupravne akte, statut in pravilnik o analitični oceni delovnih mest.
Arhiv je imel velike prostorske težave, količina arhivskega gradiva je v letu 1960 obsegala 2.650 uradnih knjig in 2.000 fasciklov s 600.000 dokumenti. Celotna površina arhivskih skladišč je znašala le 100 m2, na katerih je bilo 248 metrov arhivskih lesenih polic ter 140 metrov polic v starih omarah, tako da je bilo na arhivske police možno namestiti skupno 288 metrov gradiva.
V letu 1964 je Zgodovinski arhiv dobil nov statut, kar je pomenilo prehod zavoda od samostojnega zavoda z družbenim organom upravljanja v samostojno delovno organizacijo na področju kulture. Arhiv se je s svojimi delom, razstavami, popularizacijo vključeval v svoje okolje, spremljanje strokovnega razvoja na področju arhivistike pa je dopolnil leta 1966 in postal član novoustanovljene strokovne organizacije Skupnost arhivov Slovenije.
Prvega avgusta 1969 je Zgodovinski arhiv pridobil prostore Študijske knjižnice Ptuj, ki se je preselila v minoritski samostan. Nove prostore je bilo potrebno adaptirati za potrebe arhiva. Do leta 1972 so bili pripravljeni načrti in zastavljena finančna konstrukcija.
![]() |
![]() |
![]() |
Adaptacija prostorov.
Po obnovi v letih 1973–1974 je arhiv pridobil 168 m2 sodobnih arhivskih skladišč z 2.054 tekočimi metri kovinskih arhivskih polic, kar bi naj glede na rast arhivskega gradiva pri ustvarjalcih zadostovalo za dvajset let.
Do leta 1979 se je arhiv kadrovsko okrepil, saj je imel 10 delavcev (ravnatelj, trije arhivisti, arhivski sodelavec, dva referenta, manipulant in čistilka ter tajnik-računovodja).
Tega leta je bila v zavodu izvedena reorganizacija strokovnih služb, ki so se razdelile poleg uprave na referate za starejše arhivsko gradivo, družbene službe, pravosodne in gospodarske arhive, upravne arhive in zunanjo službo. S prevzemanjem arhivskega gradiva v nove prostore je tega leta imel arhiv 2.000 tekočih metrov.
Konstantno izobraževanje delavcev, sodelovanje z drugimi arhivi in delo v Arhivskem društvu Slovenije so ptujski arhiv dvignili na zavidljiv strokovni nivo. Njegova nova ureditev pa mu je omogočala bolj specializiran in poglobljen pristop k problematiki arhivskega urejevalnega dela, kakor tudi pospešeno urejanje arhivskih fondov in zbirk ter vodenje evidenc o gradivu.
Statusno je arhiv doživel spremembo po osamosvojitvi Slovenije, leta 1998 je s sklepom o ustanovitvi javnega zavoda Zgodovinski arhiv v Ptuju (Uradni list RS, št. 17/98) njegova ustanoviteljica postala Republika Slovenija.
V letu 2003 je s sklepom o ustanovitvi javnega zavoda Zgodovinski arhiv na Ptuju (Uradni list RS, št. 67/03 z dne 11. 7. 2003) Republika Slovenija uskladila delovanje javnega zavoda Zgodovinski arhiv na Ptuju z določbami Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 96/02 – ZUJIK) in uredila njegov status ter razmerja med ustanoviteljem in arhivom. S tem sklepom so bila urejena temeljna vprašanja glede organizacije, dejavnosti in načina financiranja arhiva.
Preselitev Zgodovinskega arhiva na Ptuju v nove prostore na Vičavi 5
Več kot dvajsetletna prostorska stiska, neustreznost arhivskih skladišč, hramba gradiva v več dislociranih začasnih skladiščih, le najnujnejši prevzemi arhivskega gradiva ter posedanje stavbe dominikanskega samostana so ob večletnih opozarjanjih zaposlenih končno spodbudili tudi Ministrstvo za kulturo, da se k reševanju problemov pristopi čim prej. Možnost za nove prostore se je pokazala leta 2004, ko je Ministrstvo za kulturo postalo lastnik dela stavb v kompleksu nekdanje vojašnice.
![]() |
Pionirska vojašnica na Vičavi, zgrajena med letoma 1903 in 1905 (SI_ZAP/0219, Zbirka razglednic).
Ko je leta 2006 del gradiva, hranjenega v skladiščih dominikanskega samostana, zaradi neustreznih klimatskih pogojev pričela ogrožati plesen, je bil to glasen alarm, da odgovorni z vso resnostjo pristopijo k reševanju prostorske problematike ptujskega arhiva.
Danes Zgodovinski arhiv na Ptuju upravlja skupno s 1.908,40 m². Ustreznost arhivskih depojev, ki zavzemajo kar 1.029,17 m² površine, je na visoki kakovostni ravni.
Opremljeni so z najnovejšimi premičnimi regali, ki omogočajo maksimalen izkoristek prostora, skozi depoje ni speljana nobena instalacija, opremljeni so z javljalniki požara, senzorji za izlitje vode, svetloba je primerna. Ker je z zazidavo oken onemogočeno naravno prezračevanje depojev, je uravnavanje in vzdrževanje optimalnih klimatskih pogojev popolnoma odvisno od energijsko odvisne klimatske naprave.
S preselitvijo v adaptirane prostore bivše vojašnice na Vičavi 5 je Zgodovinski arhiv na Ptuju postal v smislu zagotavljanja materialnega varstva arhivskega gradiva in njegovega varovanja vzorčni primer v slovenskem prostoru. S tem smo rešili dolgoletno prostorsko problematiko, dosegli, da prostorske kapacitete zadostujejo za najmanj 70 let prevzemanja novega arhivskega gradiva, izpolnili mednarodno priznane materialno-tehnične standarde za varovanje arhivskega gradiva in celotno gradivo koncentrirali na eni lokaciji.
![]() |
![]() ![]() |
Gradbena dela na objektu, Selitev gradiva na novo lokacijo, Nova, moderna arhivska skladišča v Zgodovinskem arhivu na Ptuju (foto Črtomir Goznik).