Zgodovinski arhiv na Ptuju v žitnici Dominikanskega samostana

Ogromen stavbni kompleks — več kot 2000 m2 v pritličju in prav toliko v nadstropju in še kleti — v katerem so danes prostori Pokrajinskega muzeja Ptuj, Zgodovinskega arhiva v Ptuju, in stanovanja, ima zelo pestro preteklost. Štirikotni samostan je bil zgrajen v letih 1230 do 1231, cerkev pa l. 1252. Zgrajen je v prehodnem slogu med romaniko in gotiko, kar se lepo vidi v kapeli vzhodnega trakta, kjer je desna bifora še romanska, leva pa že gotska. Če potegnemo paralele v slovenskem prostoru si časovno slede kostanjeviški samostan, dominikanski samostan v Ptuju in nato minoritski prav tako v Ptuju. Leta 1302 je samostan pogorel, vendar so ga kmalu obnovili. Skoraj v celotnem samostanu zasledimo dve gradbeni fazi in sicer prvo iz sredine 13. stol. in drugo iz 1. pol. 14. stol. Cerkev je bila dvignjena leta 1453, 1470. leta je nastal križni hodnik, l. 1520 je bila poslikana severna stena vzhodnega trakta — Oznanjenje. Severni trakt se je naslanjal na cerkev, vzhodni na refektorij, južni na kapitelsko dvorano in zahodni na upravno gospodarsko prostore. Po letu 1551 sta bila zgrajena dva vodna stolpa, eden je še danes ohranjen. Leta 1691 je najprej pritličen prizidek povišan in povezan z ostalo stavbo, to je tisti del, kjer so danes upravni prostori Muzeja.
V načrtu iz leta 1657 se kaze tudi že jugozahodni prizidek, ta je za nas najbolj zanimiv. Prizidek je leta 1681 še pritličen, v njem je samostanska žitnica in spodaj klet. Med leti 1714 in 1717 je prizidek dvignjen za eno nadstropje, tako so pridobili šest sob. Kovačič piše, da so bile v tem delu tudi delavnice za sodarje in mizarje. V nekdanji žitnici so arhivska skladišča, ki so neobičajno visoka (4 m), v prvem nadstropju so delovni prostori, nekdanja vinska klet pa bo upamo čez nekaj časa postala skladišče.
Cerkev Dominikanskega samostana je v začetku 18. stol. dobila čudovito baročno fasado, ki je ena najlepših pri nas. Na fasadi nad vzhodom je dominikanski grb, v nišah pa so kipi Marije, sv. Nikolaja, Tomaža Akvinskega, Petra Mučenca in Alberta Velikega. 17. januarja 1785 je bil samostan ukinjen, redovna skupnost razpuščena in premoženje zaplenjeno. V cerkvi so razbili nagrobnike znanih plemiških rodbin kot npr.: Gospodov Ptujskih, Schaumbergov, Herbersteinov in drugih. V samostanu je bilo nato nekaj časa vojaško skladišče, takrat so tudi cerkev etažirali in prizidali ob severni steni sanitarije. Leta 1824 je bil pozidan prizidek od jugozahodnega trakta do rondela. Kot pise Kovačič je leta 1914 samostan še vedno v vojaški lasti in na sklepnikih v križnem hodniku so viseli aeroplani za nazorni pouk vojaštva. 12. XI. 1923 je bil 4. pionirski bataljon, ki je domoval v Dominikanski vojašnici premeščen v Karlovec. Ptujčani so ga želeli nazaj, vendar niso uspeli in tako je vojašnica prišla na dražbo. Leta 1924 je Spomeniški urad iz Ljubljane ugotovil, da je samostan bil prodan privatniku dr. Rinaldu Čuliću, odvetniku iz Beograda, ki bi naj ta ogromni prostor prilagodil potrebam tkalnice in barvarnice svile. Spomeniški urad je naprosil mestni magistrat Ptujski, da h kakršnikoli adaptaciji stavbe bivšega Dominikanskega samostana povabi g. V. Skrabarja kot zastopnika Spomeniškega urada. V tem času je tekla tudi akcija za elektrifikacijo mesta Ptuja. Dr. Fermevc, pravni zastopnik dr. Čulića in načelnik združenja elektrarn, je ugotavljal, da bi bila izvedba tega industrijskega obrata "eminentne važnosti za mesto Ptuj in okolico, ker je z istim v tesni povezavi elektrifikacija mesta Ptuja in okolice." Lastnik je predvideval mnogo prezidav in dozidav obstoječega stavbnega kompleksa, vendar je Prosvetni oddelek za Slovenijo v Ljubljani postavil pogoje, pod katerimi se dovoli prezidava in sicer:

Ohranitev fasade in ustrezna ohranitev oz. ureditev ostale fasade napram trgu.
Ohranitev križnega hodnika.
Ohranitev refektorija.
Ohranitev severnega križnega hodnika v refektoriju.
Ohranitev dveh gotskih lokov v cerkvi.
Notranje stene križnega hodnika naj se ohranijo nespremenjene, stranišča naj se namestijo na njegovem dvorišču.
Tovarniški dimnik naj bo postavljen za cerkvijo, da ne bo preveč viden od mestne strani.
Eventualne arheološke najdbe pri podiranju in izkopavanju se odstopijo brez odškodnine muzeju.

Podjetnik je izjavil, da bo te pogoje upošteval, koliko bodo v skladu s tehničnimi potrebami, s potrebami zračenja in razsvetljave. Ker lastnik ni predložil vse zahtevane dokumentacije, statičnih izračunov za stropno konstrukcijo v vseh prostorih bodoče tovarne, načrtov za postavitev strojev, za parni kotel, centralno kurjavo ter drugo detajlno opremo, ni bil sprejet dokončni sklep o preureditvi prostorov zunaj in znotraj. Ta projekt ni uspel. Leta 1927 je bilo v samostanu 36 stanovanj. Leto 1928 je prineslo bivšemu Dominikanskemu samostanu tisto funkcijo, ki jo ima še danes. Po dolgih prizadevanjih se je namreč v del prostorov preselil muzej. Dr. Stele ugotavlja "da se bo v teh sedaj skrajno zanemarjenih prostorih ustvaril za muzej res tisti milje, ki bo lahko v ponos mestu in muzeju in naj mestni magistrat ne odreče Muzejskemu društvu tudi nadaljnje podpore v svrho restavracije arhitekture križnega hodnika in prelepega refektorija."
30. marca 1928 je Mestni magistrat prepustil Mestnemu muzeju vse štiri strani križnega hodnika in dvorišče in celotni vzhodni trakt (od cerkve do vhoda). Istega leta je stanovalo v stavbi 28 strank — skupno 99 ljudi. Stavba je v tem času dobila nov dimnik, 4 stanovanja in eno sobo so preuredili, iz dveh stanovanj je bila napravljena kovačnica. Muzej je razporedil v pritličju 3 prostore za rimski oddelek, 1 prostor za Ferkov muzej, 1 prostor za ptujsko zgodovino, 1 pisarno, 1 prostor za knjižnico in stanovanje za slugo, v 1. nadstropju en prostor za narodopisni oddelek. In še drobna zanimivost: v cerkvenem traktu je dobil Sokol prostore za telovadnico.
Ob koncu leta je tako ostalo v stavbi 18 strank. Istega leta so v stavbo napeljali tudi elektriko.
V delih Dominikanskega samostana je bila od leta 1936 Tekstilna tovarna in sicer do leta 1955, ko se je preselila v celoti v Rajšpovo ulico.
Med muzejskimi zbirkami je bilo tudi obsežno arhivsko gradivo, ki so ga leta 1928 preselili v nove prostore. Leta 1947 se je v okviru muzeja uredilo do tedaj zbrano arhivsko gradivo. Konec leta 1950 se je izselila Mehanična tkalnica iz 2. nadstropja samostanske cerkve, vanj se je 1951 preselil etnografski depo, njegove dotedanje prostore pa je zasedel muzejski arhiv oz. arhivsko gradivo, ki so ga zbrali člani Muzejskega društva. Leta 1953 je muzej začel prevzemati arhivske fonde, ki sta jih že naslednje leto začela urejati dva novo nastavljena arhivska delavca. 24.3.1955 je bil ustanovljen Mestni arhiv s sedežem in z gradivom v bivšem Dominikanskem samostanu, kjer je še sedaj. Leta 1969 je Dominikanski samostan zapustila Ljudska in študijska knjižnica. V te prostore se je razširil sedaj že Zgodovinski arhiv (476 m2 pritličje in nadstropje) pod vodstvom ravnatelja Antona Klasinca in s pomočjo širše družbene skupnosti vse prostore tudi uspešno adaptiral.
Arhiv je lahko začel z organiziranim prevzemanjem arhivskega gradiva in ga tako zavaroval pred uničenjem. Kasneje je bila adaptirana še klet pod obstoječimi prostori za potrebe depojev, v prizidku pa urejena čitalnica in prostor za stranke. Prav tako smo pridobili prostore pri Veliki Nedelji – v komendi za depoje in delovne prostore.
Tako ima danes arhiv v prostorih Dominikanskega samostana na Ptuju 887 m2 površin depojev in delovnih prostorov.

Tekst pripravila :
mag. Kristina Šamperl Purg
dipl. univ. prof. Ivan Lovrenčič