Kako smo volili nekoč?

 

Slovencem je prve volitve v modernem smislu besede prinesla buržoazna revolucija leta 1848. 26. februarja 1861 je izšel cesarski patent, ki je prinesel osnovni zakon o državnem zastopstvu, novem državnem parlamentu, deželne rede in deželnozborske volilne rede za vse dežele poznejše avstrijske državne polovice. To je bila t. i. februarska ustava.
Volilna pravica ni bila niti splošna niti enaka, posamezne dežele in narodnosti so bile neenako zastopane – favorizirano je bilo nemško veleposestvo in nemška buržoazija.
Vsaka dežela je dobila za zastopstvo deželnih zadev svoj deželni zbor. Volivci so bili razdeljeni v volilne razrede (kurije), od katerih je vsak volil določeno število poslancev. Volivci mestne kurije, ki so zastopali slabo petino vsega prebivalstva, so volili četrtino poslancev. Volivci kmečke kurije so volili v deželne zbore dve petini poslancev. V kmečkih volilnih okrajih je tedaj živelo nad 80% celotnega prebivalstva. Mesto je bilo torej proti vasi favorizirano. Zastopniki mestne in kmečke kurije pa so napolnili le dve tretjini poslanskih mest, saj je cela tretjina pripadla privilegiranima volilnima razredoma – veleposestnikom in trgovsko obrtnim zbornicam, in nevoljenim članom, virilistom (škofom in rektorjem univerz).
Na Slovenskem je samo Štajerska dobila določeno avtonomijo na lokalnem nivoju s tako imenovanimi okrajnimi zastopi. Najnižje avtonomne enote so bile občine.
Ob volitvah v mestno občino so se na Ptuju odvijale tudi volitve v državni zbor in volitve v štajerski deželni zbor. V deželnozborskem volilnem redu 1861 za Štajersko je mestni okraj "p" opisan takole: "Ptuj, Ormož, Središče, Ljutomer, Rogatec", kmečki volilni okraj pa s sodnima okrajema "Ptuj, Rogatec". V času od 1861 (prve volitve v štajerski deželni zbor) do leta 1918 je bilo sedem tako pojmovanih ptujskih volilnih okrajev v kmečki, mestni in splošni kuriji. V njih je bilo 33 volitev, izvoljenih pa je bilo enkrat ali večkrat 16 poslancev, od katerih je polovica pripadala slovenskim, polovica pa nemškim strankam.
Ob prvih volitvah v deželni zbor 20. marca 1861 so proti volji maloštevilnih Slovencev v Ptuju izvolili za poslanca cesarsko kraljevega okrajnega sodnika Nemca Mihaela Hermana, ki pa se je tedaj kot prvi poslanec v deželnem zboru zavzemal za slovenske interese. Herman, ki je bil tudi poslanec v državnem zboru, je funkcijo opravljal do svoje smrti, 15. decembra 1883. V letu 1878, ko so bile na Ptuju ponovno volitve v deželni zbor za mesta in trge: Ptuj, Ormož, Središče Ljutomer in Rogatec je bil s slovensko pomočjo izvoljen Ferdinand Kada, zemljiški posestnik in okrajni glavar v Ormožu, proti Josefu Kaiserfeldu. Kada je bil namreč edini od Slovencev podpirani kandidat, ki je kdaj zmagal v mestni kuriji na Štajerskem. Meseca julija leta 1879 so bile volitve v državni zbor. Za poslanca državnega zbora za podeželske občine je bil na Ptuju s 338 glasovi od 433 ponovno izvoljen Mihael Herman, za mestne občine Ptuj, Maribor, Ormož, Ljutomer, Središče, pa je bil prav tako ponovno izvoljen advokat iz Maribora, dr. Ferdinand Duhatsch.

Od oddanih 109 glasov na Ptuju jih je dobil 95. Dr. Duhatsch pa je svojo funkcijo že naslednje leto zaradi družinskih zadev odložil. Zato so bile razpisane za 6. oktober 1880 nadomestne volitve in zainteresirani za to funkcijo so pričeli resneje kazati zanimanje. V Mariboru so se pojavili trije kandidati nemško liberalne stranke. Slovenska stranka je kot svojega kandidata predstavila klerikalno naravnanega nemškega Mariborčana, mlinarja Fr. Bindlechnerja. Na Ptuju se je sestal komite, ki so ga sestavljali meščani na čelu z dr. Bresnig-om. Ta se je odločil, da bodo podprli kandidaturo Schmidererja. Na željo dr. Schmidererja so na Ptuju organizirali tudi volilni zbor, na katerem je kandidat imel volilni govor, ki je med Ptujčani požel velik aplavz. Da pa pred volitvami le ni šlo vse po redu, je za to poskrbel kandidat nemško liberalne stranke, g. Reuter, predsednik obrtnega združenja v Gradcu. Ta je namreč ob dr. Schmidererju želel imeti volilni govor, vendar mu ga na Ptuju, glede nato, da ni bil na dnevnem redu, niso dovolili. Močno užaljen je poslal v Tagespost članek, v katerem je trdil, da so mu v našem mestu prepovedali, da bi imel volilni govor. Reuter je na račun tega dobil na svojo stran kar nekaj novih volilcev. Z volilno kampanjo je nadaljeval tudi kandidat Slovenske stranke, mlinar Fr. Bindlechner. Ta se je zavzemal, da bo v vladi podpiral vsa prizadevanja, ki bodo strmela zbližati in spraviti vse narodnosti. Poziv za Bindlechnerja so razposlali po hišah, kjer so ga podpisali slovenski pristaši stranke. Ob tem pa so se osmešili tudi nekateri ptujski nemški meščani, ki so podpisali poziv, ne da bi sploh prebrali kaj in za koga podpisujejo. Raisp je v kroniki zapisal, da bo imena teh junakov, ki so Ptujčanom pripravili toliko zabave, zavoljo krščanske ljubezni do bližnjega, zamolčal.
Volitve za župana mesta segajo v leto 1787, ko je sodnika mesta Ptuja nasledil župan. Na podlagi ukaza cesarja Jožefa II. je namreč bil ukinjen celoten magistrat, sestavljen je bil nov organizirani magistrat, meščani pa so z večino glasov izvolili nov odbor, ki ga je sestavljalo 20 odbornikov. V vpisni knjigi meščanov mesta Ptuja 1684 – 1917 (Hernja Masten Marija, Vpisna knjiga meščanov mesta Ptuja 1684 – 1917, ZAP, Ptuj 1995, str. 93) beremo, da so bile 6. decembra 1787 v prisotnosti okrožnega glavarja grofa Collereda volitve, na katerih so volili: župana (Bürgermeister), mestnega zastopnika (Syndikus) in dva svetovalca (Rathsmänger). S 16 glasovi so bili izvoljeni: Filip Heinrich baron Schaller, stotnik in vojaški sodnik, za župana za štiri leta s 500 gold plače, Gašper Strauss kot prvi svetovalec in mestni zastopnik, s 450 gold plače, Matija Juschegg kot drugi svetovalec s plačo 100 gold, Matija Kickl kot tretji svetovalec, 100 gold, Jožef Baumgartner, tajnik "secraetaire", 300 goldinarjev plače, Heinrich Strauß, in Raaffelsperger, uslužbenca konzilista, 150 goldinarjev plače. Baron Schaller je bil prvi ptujski novodobni župan, ki je svojo funkcijo opravljal kar dvajset let. Ob njegovi upokojitvi je prejemal še naprej po 500 goldinarjev pokojnine, ki pa je šla v breme mestne blagajne. Po določilih cesarske odredbe je bil za novega župana izvoljen Jožef Karl Neumann, nekdanji zakupnik gospoščine Ptujski grad. 12. avgusta 1808 je bil predstavljen in umeščen v mestni hiši, iz velike ljubezni do meščanov in skrbi za blagostanje mesta pa se je odpovedal plačilu in je to funkcijo opravljal zastonj, vse do svoje smrti (junij 1822). S potrditvijo štajerskega gubernija je 10. januarja 1825 postal profesionalni župan Franc Raisp. Po zaprisegi je bila tega dne zvečer zabava s plesom. Raisp je odšel leta 1850 v pokoj. Bil je zadnji mestni župan, ki je opravljal upravno in sodno funkcijo hkrati.
Dne 17. marca 1849 je bil s cesarskim patentom izdan nov zakon o občinah (RGB št. 170), na podlagi katerega je bila predpisana tudi formulacija za prisego občinskega predstojnika in svetovalce. Po določbah novega zakona so se vršile nove volitve v občinske organe 8. julija 1850. Poleg župana, za katerega je bil izvoljen Gašper Dengg, posestnik na Ptuju, in dveh občinskih svetnikov, je bil izvoljen tudi deset članski mestni odbor in šest nadomestnih članov. Dolžnost župana in svetnikov ob izvolitvi je bila slavnostna zaprisega, ki se je vršila v proštijski cerkvi po predpisanem ceremonialu. Kot je že bila navada, se je dan zaključil s slavnostno večerjo in družabnim srečanjem.

Ko je 5. marca 1862 je izšel novi zakon (RGB št. 18), so bile začrtane osnovne določbe za ureditev občinskega življenja (splošna napotila za delovanje občine in njeno organizacijo), drugače pa je za Štajersko izšel občinski red in občinski volilni red 2. maja 1864 (LGB št. 5). 9. decembra 1876 so na Ptuju potekale volitve v mestno občino. Za župana je bil izvoljen dr. Karl Breznik (advokat), občinski svetniki pa so postali: Ernst Ekl, trgovec, dr. Franc Strafella, advokat in dotedanji župan, Franc Wimber, posestnik, Jožef Fersch, trgovec. Kot je zapisal Ferdinand Raisp v svoji kroniki, se je z njimi začela nova era občinskega življenja. Splošni občinski zakon iz leta 1862 je določal, da dobijo deželna glavna mesta in tudi druga pomembnejša mesta, če se zanje potegujejo, svoje posebne statute, ki so dajali mestom avtonomni status. Mesto Ptuj je kot zadnje mesto (od štirih) na Štajerskem znotraj avstroogrske monarhije dobilo statut, ki mu je dajal avtonomni status, 4. oktobra 1887 (LGB št. 45). Statut je imel 70 členov, kar 22 členov pa je zadevalo župana. Župana, ki je imel le določene kompetence na področju izvršilne oblasti, je potrjeval cesar, izvoljen pa je bil neposredno izmed 18- ih članov in devetih namestnikov občinskega sveta. V pričo občinskega sveta je moral župan, potem ko je bil potrjen," obljubiti v roke kraljevega namestnika ali njegovega poslanca, da bo zvest in pokoren kralju, da se bo držal postav in da bo po vesti izpolnjeval svoje dolžnosti". Občinski svet je izvolil tudi županovega namestnika, ki pa je dal obljubo "v pričo občinskega sveta županu v roke". Po statutu je imel vsak občan, "ki more biti voljen, in je voljen po pravilih" dolžnost, da je sprejel volitev in "da vodi sprejeto čast za čas volilnega časa". V nasprotnem primeru ga je namreč zadela globa 100 goldinarjev, ki jo je določil občinski svet. Volitvi so se smeli, brez da bi jih zadela globa, odpovedati le duhovniki in javni učitelji, dvorni, državni in deželni uradniki, vojaki, ki niso bili v aktivni službi, osebe, stare nad 60 let, tisti, ki so bili župani, njegovi namestniki ali člani občinskega sveta že ves volilni čas, osebe s kakšno telesno hibo, ki jih "ovira, da ne morejo spolnovati svojih uradnih dolžnosti", osebe, ki so po svojih rednih opravilih med letom dalje časa zunaj občine.
Župan in njegov namestnik se je volil na tri leta, najkasneje šest tednov pred koncem tretjega leta pa je moral razpisati nove volitve.
Vsekakor je bilo ob volitvah izpred več kot sto leti dogajanje na Ptuju razburljivo. Čustva so bila razgreta, povsod se je agitiralo in na živahen način prepiralo. Na srečo pa so si še tako vroče glave in zagrenjeni politični nasprotniki na koncu podali roke.


Katja Zupanič prof., arhivistka


Objavljeno v dveh delih v: Ptujčan, september, oktober 2002