Statut mesta Ptuj 1513

Ptuj v času nastanka mestnega statuta 1513

Čas v katerem je Ptuj dobil svoj drugi mestni statut, je čas velikih sprememb ob prehodu v novi vek, čas splošne gospodarske in duhovne krize in turške nevarnosti.Končala se je ogrska zasedba Ptuja, in mesto jeza dobrih trideset let prešlo v cesarsko pristojnost. Leta 1511 si ga je ponovno pridobila salzburška nadškofija, cesar Ferdinand I. pa je leta 1555 uveljavil pravico odkupa, in je Ptuj vključil v svojo deželnoknežjo posest. Zaradi stalne turške nevarnosti je Ptuj v tem času poleg trgovskega centra postal tudi vojaškoobrambni center. Dobičkonosni dohodki trgovsko uspešnega Ptuja so bili desetletja jeziček na tehtnici cesarsko– salzburških odnosov v boju za Ptuj.

Bogat Ptuj prinaša lastniku velike dohodke

Prvi ptujski statut iz leta 1376 je spadal med tiste pravne zapise, ki so jih dobila srednjeveška mesta v hitrem gospodarskem vzponu. V veljavi je bil najbrž že leta 1300(1).V času nastanka ptujskega statuta najdemo po vsej Evropi določen tip zakonov, različnosti med njimi pa moremo iskati le na regionalnem nivoju. S tem, ko je Ptuj dobil svoj statut, si je utrdil status med drugimi evropskimi mesti in tako potrdil le še formalno s črko zakonske regulative njegovo moč, sejemsko varnost, skratka zakonitost.(2)
Od izdaje prvega mestnega statuta do izdaje drugega v letu 1513 je preteklo 137 let. V tem času je Ptuj doživel velik gospodarski vzpon. Poleg uveljavljene trgovine z vinom je pridobilo pomen trgovanje z madžarsko živino in kožami, tja pa so vozili italijansko in nemško sukno. Ptujski meščani so že v 15. stoletju obiskovali sejem v Frankfurtu.(3) V času med 1450/60 je bil Ptuj vodilno mednarodno tržno središče v trgovanju z živino. Nekateri ptujski meščani, kot npr. Jošt in Hans Thumer, Peter in Heinrich Meichsner, Adam in Ladislav Swetkowitz pa so postali tako bogati, da jih Pickl imenuje "multimilijonarje svojega časa".(4) Ti znani ptujski trgovci so svoj kapital na žalost zaradi naraščajoče turške nevarnosti prenesli v bolj varno južno Nemčijo, zlasti v Nürnberg. Tako mesto Ptuj od teh dobičkov ni imel velike koristi.
Po letu 1490 so se na Ptuj pričeli priseljevati italijanski trgovci, ki so nadomestili prej imenovane. Med prvimi najdemo rodbine Moscon in Lanthieri (pred letom 1513), sledijo jim Caccia, Dipaiti, Guffante, de Leidi, Martinengi, Moffeti, Marenzi, Regali, Valentini, Quallandri ter drugi.(5)
Morda bi bila razvojna pot Ptuja potekala nekoliko drugače, če ne bi bilo mesto v lasti salzburških nadškofov, ki so imeli položaj neodvisnih državnih knezov in so bili vedno trn v peti Habsburžanom. Zato so Salzburžani morali svojo posest zmeraj nekako zaščititi in varovati pred cesarjevimi ukrepi. Tako so mestom svoje eksteritorialne posesti zagotovili za njihovo nemoteno delovanje temeljni pravni red. Med slovenskimi mesti na Štajerskem je nadškof Ortolf z Weissenecka(6) Brežicam podelil mestne pravice 1353, Ptuj je dobil zapis statuta nekoliko kasneje, čeprav so nekatera njegova določila veljala že mnogo prej. Mestni gospod je moral skrbeti za proste trgovske poti, razvijanje svobodne trgovine, kar je Ptujčanom bilo omogočeno s 194. in 195. členom statuta 1376(7).
Že od 14. stol. naprej so Habsburžani s svojo politiko vedno zavirali salzburški Ptuj. Najprej so želeli zagotoviti Dunaju monopolno pravico trgovanja z Madžarsko. Trgovanje so poskusili prenesti na cesto skozi Kanalsko dolino, in šele ko je leta 1382 Trst postal habsburški, so spremenili svojo politiko, preklicali prepoved trgovanja po ljubljanski oz. kraški cesti, in Ptuj je prišel ponovno do veljave.(8)
Cesar Friderik III. je leta 1455 uvedel naklado (Aufschlag), 1478 pa jo je celo dvakratno povečal, za živino, ki so jo gnali v Italijo (sem je spadala tudi madžarska živina, ki je potovala prek Ptuja). Sprememba v cesarjevi politiki je nastala po letu 1456, ko je posest Celjskih prešla v cesarsko last. Tedaj je pričel cesar pospeševati trgovanje po ljubljanski cesti, da je z mitninami in carinami povečal svoje dohodke.
Leta 1479 se je kralj Matija Korvin cesarju Frideriku III. pritožil zaradi tega določila, vendar je cesar njegove pritožbe zavrnil.(9) Kasneje niti v enajstih letih ogrske zasedbe (1479 do 1490) trgovanje na relaciji Madžarska – Italija prek Ptuja ni bilo prekinjeno; nasprotno, celo povečalo se je. Ogrski kralj Matija je leta 1478 salzburškemu škofu Bernardu zagotovil, da bo branil salzburška mesta in gradove, ki so mu jih po zasedbi morali izročiti.(10)
Po končani ogrski vojni so cesarske čete zasedle nadškofove posesti in gospoščine na Štajerskem in Koroškem. Vedno prazna cesarska blagajna je tako pridobila nove dohodke, saj so posestva podredili deželni obdavčitvi. Pri tem je ostalo tudi, ko je kralj Maksimilijan I. z nadškofom Friderikom Schaumburškim leta 1494(11) sklenil pogodbo, da mu bo Ptuj prodal za 20.000 goldinarjev, vendar si je premislil in je mesto zadržal v svoji lasti.

Tako je Ptuj za nekaj časa postal deželnoknežji. V tem času mu je leta 1503 Maksimilijan skupaj z Ljubljano podelil skladiščno pravico(12). Prav ta privilegij (ki v statutu 1376 ni izrecno naveden, najbrž pa ga je Ptuj že imel) je Ptujčanom zagotavljal prekupčevalni monopol pri trgovanju. Še kasneje, ko je bil Ptuj že dolgo deželnoknežji, najbolje ponazorijo njegovo gospodarsko uspešnost plačila, ki so jih morali Ptujčani plačati za mitninske naklade v Ljubljani. Leta 1564 je trgovec Valentin plačal 8.596 fl, Maffeti 3.165 fl, Foresto 1.379 in Moscon 566. Ptujski trgovci so v Ljubljani pustili 13.706 fl. V tem letu so bili celotni nakladni dohodki Ljubljane 16.251 fl.(13)

Kako močno je bil Ptuj odvisen od trgovine nam pove seznam Ptujčanov v statutu 1513 v čl. 168 ( fol 33r do 40v ), po katerem je mesto štelo 208 stanovanjskih zgradb in 19 obdavčenih poslopij, ki so bila namenjena obrtnim in drugim dejavnostim ( mesto pa je po predvidevanjih štelo okoli 2.000 prebivalcev(14)). Še bolj nam to dejstvo potrjuje seznam obrtnikov, kjer prevladujejo le storitvene obrti (10 pekov in čevljarjev, 9 mesarjev, 6 usnjarjev, 5 klobučarjev, nožarjev in krojačev, 4 krznarji in zidarji, po 3 jermenarji, ključavničarji in kovači, po 2 sodarja, izdelovalca lokov, prevoznika, strojarja, zlatarja, lončarja, dvigovalca, mežnarja in kositrarja, po en apotekar, ranocelnik, brivec, žganjar, barvar, steklar, pasar, kuhar, kramar, sedlar, mizar, tkalec in tesar); glede na maloštevilnost posameznih dejavnosti ( razen usnjarjev in mesarjev, ki so bili usmerjeni tudi v trgovino s kožami in živino) nobena obrt ni bila izvozno usmerjena. Prav zato je z zatonom trgovine ob koncu 16. stoletja mesto zaostalo in potonilo v poprečnost majhnega provincionalnega mesta.

V tem času so bili na Ptuju...

Na Gornjem Ptuju

Na Gornjem Ptuju je bila vedno večja vojaška posadka, ki jo je vodil grajski stotnik (Hauptmann). Sigmund Raumschüssl se je leta 1448 pritožil salzburškemu nadškofu Frideriku zaradi škode, ki jo je utrpel s svojimi podložniki. Najprej so tod pod vodstvom Janoša Hunyadija Ogri plenili, oblegali grad in požigali hiše v okolici in pred Ptujem. Nato pa je še salzburška vojaška posadka na gradu dala požgati nekaj stavb blizu obzidja, da bi obvarovala mesto in grad.(15) V letu 1494 je bil stotnik na Gornjem Ptuju Jurij Moisse.
Na gradu je bil v tem času tudi urbarialni urad salzburških posesti. Po urbarju iz leta 1322 so le – te obsegale 29 uradov s 358 hubami, 10 domci. Pomembnejša in obsežnejša kot nadškofijska urbarialna posest je bila posest, ki so jo dali v fevd na levem bregu Drave raznim plemičem. Tako so gospodje Ptujski imeli v deželskem sodišču Ormož 324 hub, en dvorec in 15 domcev, na območju Ptuja so bili lastniki 4 vasi s 70 hubami. Hkrati pa so imeli še posesti v samem mestu Ptuj. Po izumrtju Ptujskih so salzburški nadfškofje imeli urad na gradu, gospoščino so vodili upravitelji, ki so bili zakupniki bodisi gospoščine ali posameznih služb. Leta 1512 je nadškof Lenart Hodiški svojemu daljnemu sorodniku dal v upravo grad, glavarstvo, deželsko sodnijo, urade in mitnice. Istega leta je izpričan kot salzburški kastelan Luka Gambser, ki je dobil v upravo urbarialni urad, novo in staro mitnino v mestu Ptuj. Luka je moral obljubiti, da bo službo opravljal vestno, da se bo trudil, da bodo puste in nenaseljene kmetije zopet naselili. Skrbno bo vodil mitninske knjige in registre. Salzburški nadškofiji bo redno poročal o dohodkih gospoščine.(16)
Nekaj let je bil nato oskrbnik na Gornjem Ptuju Ahac Schrott, ki mu je leta 1533 salzburški nadškof potrdil zakup gradu, deželskega sodišča, stare in nove mitnice za dobo desetih let.(17) Ob prehodu Ptuja v deželnoknežjo last je leta 1555 ptujski grad dobil v zakup dvorni komorni svetnik Erazem Gera.(18)

V ptujski župniji

Od leta 1500 do 1510 je bil župnik na Ptuju Andrej Ecker. V letu 1511 se omenja kot njegov naslednik doktor Jakob Radgonski (1470 – 1540)(19). Njegovi predniki so izhajali iz Radgone, vendar so njegovi starši živeli v Mariboru. V letu 1487 je bil vpisan na dunajski univerzi, kjer je doktoriral. Okoli leta 1500 je postal župnik v Strassgangu pri Gradcu, 1504 -1513 je imel župnijo Trofaiach. Pridobil si je naklonjenost svetne oblasti in je postal kaplan kralja Maksimilijana I. Ker mu kralj ni mogel dobiti kanonikata v augsburški škofiji, mu je tik pred zdajci, preden se je odločil Ptuj prodati nazaj salzburškim, dal kot nekakšno nadomestilo za augsburško službo ptujsko župnijo. Kot ptujski župnik se Jakob Radgonski omenja prvikrat 20. decembra 1511.
Kot človeku, "vdanega" cesarju Maksimilijanu, mu je salzburški nadškof Lenart Hodiški spomladi leta 1512 očital, češ da beneficiati ne izpolnjujejo obveznosti iz ustanovnih listin in da se zanemarja služba božja. V letu 1513 je nadškof Lenart župniku Jakobu prispeval 20 funtov denaričev za postavitev vinske stiskalnice pri dveh župnijskih vinogradih z imenoma "liechtenwald" in "caritas". Tako je dobil pravico souporabe stiskalnice.(20) Kasneje se Jakob omenja kot ptujski župnik ponovno šele v letu 1535. V letih 1528 in 1530 se navaja kot župnik v Strassgangu, kjer je tudi umrl.

Dominikanci in minoriti

Od druge polovice 15. stol. je skoraj popolnoma prenehala nekoč velika darežljivost meščanov do obeh samostanov, delno kot posledica luteranstva, delno kot posledica gospodarske krize. Zato so si minoriti do konca 15. stoletja močno povečali svojo osnovno zemljiško posest, dar Bernarda Ptujskega iz leta 1399, s katero je obema samostanoma želel zagotoviti trajne dohodke. Samostana bi naj dohodke iz ogromne posesti delila na polovico, tega pa žal nista zmogla na miren način in prišlo je do številnih sporov. Šele ko je bila po cesarjevem posredovanju posest 1461(21) med samostanoma razdeljena zemljiška posest sta se samostana pomirila.
Tako so za manjše brate značilni spori, ki jih je povzročal različen odnos do lastništva premoženja. Saj bi naj bilo uboštvo bistvena vrlina tega reda, ne le za posameznika, temveč za vso redovno skupnost. Tudi ptujski minoriti so se odpovedali prvotnemu strogemu načelu uboštva in so postali veliki zemljiški posestniki, kar je pripomoglo k zmanjšanju njihovega ugleda. V začetku 16. stol. se je reorganizirala tudi redovna provinca in iz avstrijske se je izločila štajerska redovna provinca, katere sedež je bil nekaj časa celo na Ptuju. Povsem iz začetka stoletja ni ohranjenih listin.V letih 1528 in 1533 se omenja kot predstojnik ptujskega samostana doktor Evzebij Freidenreich

Mestni sodnik

Zaradi enoletnega mandata mestnega sodnika se imena le – teh hitro menjavajo. Leta 1508 in 1511 je to službo opravljal Janez pl. Zehentner(22)
Ob spremembah služb za razne beneficije v mestni župnijski cerkvi je moral župnik v soglasju z mestnim sodnikom salzburškemu nadškofu predlagati novega kandidata. Leta 1513 je mestni župnik Jakob Radgonski s ptujskim mestnim sodnikom Valentinom Stradnerjem predlagal nadškofu Lenartu Hodiškemu za beneficij bratovščine Rešnjega telesa in Matere božje Bolfenka Rabasa(23).

Nadškof Lenart Hodiški v boju za salzburške posesti

Po ogrski vojni so bile salzburške eksteritorialne posesti obkrožene s habsburško zemljo in nadškof se je zavedal, da so zapisane izgubi. Prizadevanja za ponovno pridobitev salzburških posesti v Avstriji, Štajerski in Koroški lahko zagotovo pripišemo osebnosti nadškofa Lenarta Hodiškega. Dogodki tega časa in usoda Ptuja nam postanejo razumljivejši, če poznamo njegovo osebnost.
Lenart Hodiški(24) je izhajal iz nižjega plemstva. Sedež je imela rodbina na gradu Hodiše ( Keutschach, jugozahodno od Celovca). Rodil se je 1442 očetu Otonu Hodiškemu in materi Gertrudi Möderndorfski. Leta 1460 je nastopil službo v samostanu Eberndorf . Leta 1473 je prevzel samostanu Eberndorf inkorporirano župnijo sv. Lovrenc pri gradu Stein v Podjunski dolini. Leta 1490 mu je papež podelil salzburško proštijo stolne cerkve, ki jo je zadržal tudi kasneje, ko je bil izvoljen za nadškofa.
Njegovo poreklo in pomanjkanje akademske izobrazbe sta za vedno zaznamovala delo in značaj nadškofa Lenart. Izkazal se je za dobrega gospodarstvenika, ki je želel imeti urejene razmere in je energično uveljavljal pravice, ki so mu kot nadškofu pripadale.
S salzburškimi meščani ni imel dobrih odnosov. Pogosto so ga ostro kritizirali in so mu zaradi tega dajali zasmehljiva imena. V grbu je imel na črnem polju belo repo. Grb je dal vgraditi v stavbe, ki jih je zgradil, meščani pa so ga zato zbadljivo imenovali "kmečki repar" (Liendel Rybler). Ker je bil iz Koroške, so ga imenovali tudi "slovenski Lenart" (Leonhard der Windische) nadeli pa so mu še mnoge druge vzdevke.
Provincialno poreklo je omejevalo njegov odnos do visoke politike, tako da se je sam le redko udeležil kake diplomatske misije. Tako je vso svojo moč in energijo usmeril v sanacijo nadškofijskega premoženja, ki je v času njegovega vladanja doživelo še zadnji razcvet. Veljal je za uspešnega upravitelja nadškofijskega imetja. Kot človek pa je imel nekaj značajskih hib, med katerimi sta najvidnejši dve, lakomnost in grabežljivost ter nepotizem. Njegova prirojena pohlepnost je bila kriva, da je vedno znova dvigoval davke in jih je brezobzirno tudi izterjal. Svojo družino in njihove sorodnike, med njimi Haunspergerje, Gleinitzerje, Harrache, Khühenburge, je obdaril s službami in uradi nadškofije, dodeljeval jim je gradove, gospoščine, sodišča in dohodke. Med njimi najdemo na Ptuju Lenarta Harracha, ki je dobil 1512 v upravo grad, glavarstvo, deželsko sodišče, urade in mitnice.(25)
Najbolj težaven pa je bil njegov odnos do kralja in cesarja Maksimilijana I. Po naravi sta bila tako različna, da njuni odnosi niso mogli temeljiti na medsebojnih simpatijah, temveč sta bila usodno povezana zaradi medsebojne odvisnosti. Cesar je v gospodarskem genialnežu Lenartu videl neizčrpen denarni vir, Lenart pa je večno cesarjevo finančno stisko izrabljal, da je lahko dosegal svoje politične cilje.

Nadškof Lenart je premišljeno načrtoval pridobitev posesti, ki jih je izgubil v ogrski vojni, in je bil za to pripravljen žrtvovati ogromno denarja.
Ko je prosil cesarja, naj izpolni leta 1494(26) dano obljubo in mu vrne posesti Gmünd, Brežice in Ptuj, mu je cesar odgovoril, da je njegova pisarna zapisala to obljubo pomotoma. Prav v tem času je nadškof Lenart cesarju Maksimilijanu I. večkrat posodil večje vsote denarja. Leta 1511 mu je posodil 6.000 renskih goldinarjev, kar je kasneje odpisal od zakupa ptujske posesti.
Zaradi večnih finančnih težav je bil cesar prisiljen spremeniti svoje mnenje in pogajanja za Ptuj in druge posesti so se pričela že leta 1511(27), ko je cesar salzburškemu nadškofu Lenartu sporočil, da bosta štajerski vicedom Lenart Ernaw in Lenart Harrach v kratkem uredila, da bo gospostvo Ptuj s carino in uradi prodano nazaj nadškofu v smislu pogodbe iz leta 1494 za 20.000 renskih godinarjev v zlatu. Cesar Maksimilijan je julija 1511(28), ko se je z nadškofom že dogovoril o prodaji Ptuja, izročil ptujski grad za kritje dolga Juriju Leysserju. Tako je moral nadškof ob nakupu najprej Leysserju plačati 600 goldinarjev, ki jih je imel zastavljenih na uradu Ptuj, nato pa poravnati še kupnino cesarju, da je lahko 14. novembra 1511(29) ponovno postal lastnik Ptuja.
Cesar si je obdržal pravico, da lahko po sedmih letih Ptuj ponovno odkupi nazaj. Ta rok so kasneje večkrat podaljšali in tako je šlo v primeru Ptuja praktično le za daljši zakup, ki ga je cesar z vsakokratno pogodbo podaljšal.(30) V kasnejših listinah je o plačilu govora o hipotekarni vsoti, h kateri so prištevali tudi gradnjo in popravila na ptujskem gradu. Skupna vsota, ki jo je Lenart plačal za Ptuj pa je na koncu znesla 24.367 funtov. Nadškof Lenart je v pogajanjih v letu 1511 za zmeraj izgubil Brežice, ki jih je cesar zaradi meje in trgovskega pomena obdržal, nazaj pa je dobil Ptuj, od katerega si je obetal veliko finančno korist.

Dano v našem mestu Ptuju v petek, na dan sv. Ožbalta 1513...

Po tem nakupu je nato leta 1512 na dan sv. Fabijana in Sebastijana (20. januar) nadškof Lenart prevzel ptujski grad, mesto in gospoščino. Zadeva v zvezi s prevzemom Ptuja se je tako zavlekla skoraj na leto dni. V tem letu so se pokazale slabosti prejšnjega gospodarjenja s Ptujem in finančni rezultati niso bili takšni, kot si jih je nadškof Lenart obetal. Najbrž je s svojimi pisarji želel opraviti temeljito inventuro, popisati vse hišne gospodarje, od katerih se je pobirala zemljiška pravda, obrtnike, od katerih se je pobirala dajatev od obrtnih storitev, in vse druge davčne zavezance (v statutu 168. člen, popis hišnih posestnikov za vse štiri mestne četrti (31)). Pa tudi z delom v župniji ni bil povsem zadovoljen, saj jo je imel cesarjev človek. Zato se je nadškof zaradi pomembnosti zadeve najbrž odločil in se osebno odpravil na Ptuj. 17. julija 1513 je v mesto prijahal s spremstvom in stražo. Mesto ga je lepo in častno sprejelo, v procesiji so ga pričakali meščani in duhovščina, mestni sodnik, člani sveta ter občine, vsi njegovi podložniki in prebivalci z ozemlja deželskega sodišča ptujske gospoščine, ki so mu izrekli obljubo pokorščine. (32)
V času od nadškofovega prihoda 17. julija do potrditve statuta, 5. avgusta, je preteklo le 20 dni. To je (še za današnje razmere) kratek čas za pripravo tako pomembnega pravnega akta, res pa je, da je zapisovalcu služil za predlogo stari mestni statut iz leta 1376, ki ima 195 členov, novi prepis jih ima 207 (215 (33) ), torej je za 12 členov obsežnejši od prvega. Pri tem so členi, ki jih najdemo v obeh statutih in se po vsebini sicer nanašajo na isto zadevo, v drugem statutu bolj precizirani. V drugem statutu so posamezni pravni kompleksi razširjeni bodisi v samih tekstih členov, bodisi z dodajanjem novih.
Bischoff je zapisal, da je bilo v drugi statut prenesenih okoli 140 členov. Po Kosovi obdelavi in smiselnem prešteviljenju se v tekstu povsem ujema 106 členov, ki so bili v drugi statut preneseni bodisi v enaki formulaciji teksta ali z novelirano dopolnitvijo.

Spremna beseda

Ptuj ima ohranjena dva srednjeveška mestnega statuta, ki sta edina tovrstna pravna spomenika za območje celinskih mest na Slovenskem. Pri izdaji prvega, starejšega statuta iz leta 1376 se je Zgodovinski arhiv odločil, da ga zaradi njegove pomembnosti, hrambe v tujini v sodelovanju z zunanjimi strokovnjaki pripravi za izdajo kot faksimile s spremno študijo. Projekt je bil realiziran v letu 1998. Pri pripravi, obdelavi in spremnih raziskavah izdaje prvega statuta smo vedno navajali tudi noveliran mestni statut iz leta 1513. Za popolno razumevanje srednjeveške in zgodnje novoveške pravne zgodovine in nasploh življenja v mestu je potrebno, da na podoben način objavimo tudi tega, saj je statut iz leta 1513 po zasnovi zgradbe in vsebine velikega števila členov v veliki meri povzetek prvega statuta. Za statut iz leta 1513 obstajata dva kasnejša prepisa in je torej bolj dostopen kot prvi iz leta 1376, zato ( in še iz marsikaterega drugega razloga) smo se odločili, da ga ne izdamo v faksimilni obliki.
Omembe statuta najdemo v starejši literaturi. Bischoff ga je primerjal s statutom iz leta 1376. Zahn ga omenja med ustavnopravnimi viri za Štajersko. V novejšem obdobju je Zgodovinski arhiv uporabljal Mlinaričev delovni prevod in transkripcijo, ki jo napravil 1976 ob razstavi 600 let ustavne in upravne zgodovine mesta Ptuja. Popolne objave pa Ptujski statut 1513 do danes še ni doživel, čeprav bi si bil glede na pomembnost to že zdavnaj zaslužil. S to edicijo bomo Ptuju v mozaik njegove zgodovine vgradili še en manjkajoči del njegove slavne preteklosti. Gre za pravni zapis, ki še zadnjič pod salzburškim lastnikom poskusi obuditi mesto k njegovi nekdanji uspešnosti in pomembnosti.
Kakor za prvi statut je tudi za tega dr. Dušan Kos pripravil prepis originalnega nemškega teksta s prevodom v slovenski jezik in vsa kazala ( kronološko, imensko in stvarno). Uvod, zgodovinski oris časa, kodikološki opis ter konkordančne tabele sem dodala sama.
Pričujoča edicija je izšla s sodelovanjem Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Zgodovinskega arhiva Ptuj. S tem je zaključen obsežen projekt, ki se ga je arhiv lotil pred leti, in sicer izdati kot vir oba ptujska srednjeveška mestna statuta.
V imenu vseh, ki smo pri projektu sodelovali, se zahvaljujem vsem, ki so nam kakorkoli (z nasveti, strokovno, materialno ali finančno) pomagali, da smo ga uspešno zaključili.

Kodikološki opis statuta mesta Ptuja iz leta 1513

Hramba statuta nekoč in danes

Registratura ptujskega magistrata je nekoč vsebovala nadvse zanimive arhivalije. Delo mestne pisarne in njenega pisarja je obsegalo vodenje evidenc za gospodarjenje z mestnimi financami, varovanje sredstev za ubožnico in špital, nadziranje porabe sredstev beneficijev, potrjevanje skrbstvenih računov, splošno upravno poslovanje, potrjevanje ženitnih pogodb, oporok, obrambo in zaščito mesta, skratka, posegalo je v vse sfere vsakodnevnega življenja. Žal so se iz bogate občinske registrature ohranili za posamezna področja le fragmenti. Odgovor, na vprašanje zakaj je tako, je preprost. Usoda Ptuja se po ničemer ne razlikuje od večine usod srednjeveških srednjeevropskih mest, ki so jih prizadele kuge, lakote, povodnji, potresi, vojne. Najhuje pa so jih vedno prizadejali uničujoči požari. Ti pa so razlog, da je od bogate pisne dediščine mestne pisarne ostalo bore malo ohranjenega. Na srečo sta se ohranila oba srednjeveška mestna statuta, prvi iz leta 1376 je bil obdelan leta 1998(34), drugi iz leta 1513 bo obdelan v tej publikaciji.

Starejša ptujska historiografa Simon Povoden in p. Ludvik Pečko sta pri zapisovanju ptujske zgodovine še uporabljala vire stare srednjeveške magistratne uprave in oba statuta.
Simon Povoden je v arhivu starega ptujskega rotovža (35) sestavil popis starejših arhivalij, ki so se mu zdele pomembne. V tem popisu je mestni statut iz leta 1513 zapisal kot "Meščansko institutno knjigo, v kateri je vse potrebno za meščane in magistrat leta 1513 določil salzburški nadškof Lenart in je zaradi redkosti prava znamenistost (Bürgerliches Institutenbuch, worin für den Bürger, und Magistrat alles nöthige durch Leonhard Erzbischof zu Salzburg 1513 bestimmt wird. Ist denkwürdig seiner seltenheit halbes)".(36) V nadaljevanju iskanja sledi za tem pravnim dokumentom nato dolgo ne najdemo ničesar. Ker je bil sestavni del magistratne registrature, bi lahko predvidevali, da bo ostal znotraj le-te.
Fond arhivalij magistratne uprave Ptuj je po delih prevzel Štajerski deželni arhiv iz Gradca. Uvrščen je bil med specialne arhive z oznako Archiv Pettau, Stadt. Prve predaje so bile že v letu 1859 oz. 1874. 1899 so mu bili predani fragmenti gradiva ukinjenega dominikanskega samostana. Finančna prokuratura pa je arhivu predala 1901 še gradivo mestne župnije. Ko je mestna občina leta 1907 zgradila novi magistrat, so pregledali še preostali del starega arhiva in ga predali v Gradec kot depozit s klavzulo pridržka lastninske pravice. Za vse te predaje niso bili izdelani popisi gradiva. Ohranjeni pa tudi niso zapisniki prirastkov gradiva in kasnejših prevzemov.(37)
V letu 1911 je bil narejen popis za fond Arhiv mesta Ptuja in objavljen v Mitteilungen der dritten ( Archiv–) Sektion der k.k. Zentral –Kommission zur Erforschung und Erhaltung der Kunst– und historischen Denkmale. VIII. Band ( Wien 1911), str. 158–169. Po tem popisu sta bila ohranjena dva prepisa ptujskega statuta iz leta 1513. Škatla 1, zvezek 2, prepisa mestnega statuta iz leta 1513, dve kopiji, prva ok. 1700 druga ok. 1830.
Kdo je rokopis vzel iz arhiva mesta Ptuja in ga odnesel na Dunaj, ne vemo. Po podatkih Avstrijske nacionalne knjižnice na Dunaju(38) je znano, da ga je le– ta leta 1864 na Dunaju kupila.
Prvi ga je obdelal kustos Theodor von Karajan.V akcesiji je vpis: 14883 /Supl. 2393/. Membr. XVI. 48. f. V spodnji vrstici ga je obeležil: "Stari običaji, statut". Navade in red mesta Ptuja, ki ga je potrdil salzburški nadškof (Lenart iz Hodiš), 5. avgust 1513. /Altherkommen, Statut, Gewohnheit und Ordnung der Stadt Pettau, durch den Erzbischof von Salzburg ( Leonhard von Keitschach) bestätigt, 5. August 1513./ Rokopis je potrdil nadškof Lenart (mišljen je bil najbrž pečat) (39).
Statut je bil objavljen v katalogu latinskih rokopisov Avstrijske nacionalne knjižnice. Zvezek, Tabulae codicum manu scriptorum. Praeter graecos et orientales in bibliotheca palatina Vindobonensi asservatorum. Volumen VIII. Cod.14001-15500, je izšel na Dunaju leta 1893. Na strani 102 ga najdemo z naslednjim zapisom: 14883 /Suppl. 2393/ m. XVI.48.f. Jura tralaticia, consuetudines, constitutiones et statuta urbis Petaviae a Leonhardo a Keutschach archiepiscopo Salisburgensi confirmata, dd. 5. Augusti 1513. Enak tekst je vpisan pod Karajanov zapis v akcesiji. V tem času je bila v statut poleg obveznega žiga k.k. Hofbibliothek z avstrijskom državnim grbom vpisana tudi signatura.
Rokopis je bil nato na Dunaju vse do leta 1983, ko je bil na podlagi državne pogodbe iz leta 1923 med Avstrijo in Kraljevino Jugoslavijo vrnjen v okviru VI. predaje v Slovenijo (najprej v Arhiv Republike Slovenije ) v matični arhiv na Ptuj, kjer ga hranimo v Rokopisni zbirki s signaturo R- 69.

Zunanjost in oprema statuta

Statut je rokopis s trdimi lesenimi platnicami, ki so prevlečene z rjavim usnjem. V usnje je vtisnjen geometričen vzorec vodoravnih in pokončnih okrasnih črt, med katerimi je rožnat vzorec. Okraska sprednje in hrbtne strani sta nekoliko različna bolje in lepše je ohranjen tisti na hrbtni strani. Kodeks se zapira z medeninasto sponko, ki je na platnico prinetana v sredini platnic. Usnjen trak na, katerem je sponka pritrjena na zadnji platnici, je bil dodan ob prevezavi. Kdaj je bila opravljena prevezava, ni bilo možno ugotoviti.(40) Sponka pa je še originalna, saj imata tako sprednja kot zadnja v medenino vtisnjen enak okrasni vzorec.
Vogali platnic in hrbet so nekoliko poškodovani, na splošno pa je rokopis kot celota dobro ohranjen.

Pisni material

Drugi ptujski statut je rokopis, ki ga sestavlja 48 pergamentnih listov. Pergament velja za odličen pisni material. Žal nismo ugotovili, iz katere pergaminarske delavnice bi naj bil prišel pergament, na katerem je ptujski zapis. Na folijih (41) ne najdemo v polmesec oblikovanih polj, ki so napake napačnega napenjanja in sušenja kož, vendar so nekateri foliji na mestih izredno tanki in prosojni. Pergament kodeksa je trši, kot je to običajno za pergament, ki se je uporabljal za knjige, in je iz telečjih kož.
Njegova debelina je 0,15 do 0, 35 mm. Med naštetimi meščani v statutu iz 1513 ne najdemo nobenega pergaminarja, čeprav bi sklepali, da ga je Ptuj v tem času že imel glede na bogato usnjarsko tradicijo in še posebej, če predvidevamo da je imel dominikanski samostan skriptorij. Tako pa moremo le domnevati, da je bil pergament uvožen.
Pergament je sorazmerno trd in je zanj značilna velika vztrajnost materiala, saj se zgib upira odpiranju in se takoj vrne v svojo lego. Pergament ptujskega statuta je naravne svetlo rumenkaste barve, in ker gre za pravni zapis, je morala biti pisna podlaga svetla saj je bila predvsem pomembna čitljivost in jasnost zapisa. Ko je prirezovalec pergamentne folije zložil v lege za zapis, so recto strani lepo zglajene, na nekaterih hrbtnih – verso straneh pa je pergament nekoliko muckast ( fol. 41).
Popisanih je vseh 48 listov. Statut nima praznega predlista, konča se prav tako brez zalista. Zunanje mere znašajo 22 x 30,5 cm, knjižni blok ima velikost 21,5 x 29,5 cm, manjša odstopanja najdemo pri nekaterih listih, kot npr.fol.16 in pri fol.18, ki je kot vstavek bil naknadno všit v knjižni blok.
Manjše poškodbe in pergamenta najdemo na naslednjih listih:
fol. 1r : zgoraj v levem vogalu je majhna luknjica, spodaj desno umazanija
fol. 2r : vidni sledovi dveh rdečih madežev od pečatnega voska
fol. 3r : spodaj desno umazanija
fol. 4r : dva rdeča madeža od voska
fol. 5r : več rdečih madežev od voska
fol. 7 : na spodnjem robu večja guba v pergamentu
fol. 11r : nad rdečim naslovom črn madež od črnila
fol. 12 : spodaj desno v vogalu manjka košček pergamenta, list je poševno zamaknjen zaradi vezave.Vidna vezava knjižnega bloka.
fol. 13r : zgoraj desni vogal umazan od črnila, guba v sredini
fol. 14r : spodaj levo ovalna luknja v pergamentu
fol. 16: spodaj levo list krajši za 0,7 mm
fol. 17r : spodaj v sredini roba manjša luknja in rdeči madeži od voska
fol. 18: bolj fin in tanjši ter nekoliko krajši pergamentni folij, ki je zapognjen in prišit k drugi legi
fol. 19r : packa rdečega voska
fol. 20r : desno spodaj manjka kos pergamenta, rdeča packa voska
fol. 23 : na spodnjem robu luknja z vidnimi vbodi
fol. 23v : madeža rdečega voska
fol. 24r : večji madež rdečega voska, delno postrgan, delno pa še prilepljen na listu
fol. 25r : podolžna guba v spodnjem delu lista, madež rdečega voska
fol. 26r : vidni madeži rdečega voska
fol. 27 : spodaj na levem robu manjša luknja z vidnimi vbodi, guba
fol. 28 : levo zgoraj majhna okrogla luknjica, v sredini lista 3,5 cm dolga luknja z vidnimi vbodi
fol. 30: levo spodaj luknja z vidnimi vbodi
fol. 34 : levo spodaj delno v vezju luknja, velika 1,2 cm
fol. 39v : v sredini manjši črn madež od črnila
fol. 41 : nekoliko močnejše gube v pergamentu
fol. 42: list proti zgornji strani poševno prirezan
fol. 43r: v sredini manjša packa
fol. 44r: madež od rdečega voska
fol. 45r : madež od redečega voska
fol. 47r : zgoraj desno od zadnje besede teksta 206. člena in med naslovom "Von öden hofstettenn" je na zunanji rob prilepljen neenakomerno prirezan listič velikosti 6,7 x 3,8 cm z dvema zapisoma. Prvi se glasi : Von öden hofstett heysern; drugi: NB: Vill mehr ist der spuer auf der andern zeithen zu all girten.
fol. 47v : na zunanjem robu sta ostanka dveh pečatov iz rdečega pečatnega voska, velikih ok. 15 mm. Na spodnjem je viden še del krožnice in ostanek pečatnega okrasja. Pečata sta odpadla in nista razpoznavna.
fol. 48v : spodaj v levem vogalu je s svinčnikom v majhen okvirček zapisana črka B

Na zadnjo platnico je še originalno nalepljen pergamentni list zadnje lege, na katerem najdemo s svinčnikom zapisano številko 333, v sredini je neka čačka. Spodaj je s temnim črnilom račun, ki ga je najbrž zapisal kateri izmed mestnih sindikov, ko je preračunaval kako zadevo ter je račun rešil kar na platnicah statuta.
Pergament ni več bele barve, kar je odvisno od njegove kvalitete, zob časa pa ga je rumenkasto obarval. Zaradi pogoste uporabe se še posebej na vogalih pozna umazanija. Da je bil statut pogosto na pisarjevi mizi, pa dokazujejo številni madeži rdečega voska, s katerimi je pečatil listine in pisma in tu in tam zapacal tudi statut. Nasploh pa gre za manjše poškodbe, ki statutu niso nič zmanjšale njegove uporabnosti.

Foliacija

Statut nima originalne foliacije. Ob popisu, ki ga je najverjetneje opravil bibliotekat Theodor von Karajan na Dunaju, so bili vsi listi s svinčnikom foliirani na zunanjem zgornjem robu. Oštevilčene so samo recto (desne) strani z arabskimi številkami od 1 do 48. Vijolična žiga dunajske nacionalne knjižnice "K.k. Hofbibliothek" z avstrijskom državnim grbom sta odtisnjena na fol.1r spodaj in na fol. 48v v sredini pod letnico 1513.
Na fol.1r je v zgornjem desnem vogalu lista zapisana signatura, ki jo je rokopis dobil na Dunaju: 14883.

Popisane strani

Notranja sprednja platnica: nalepljen papirni list, na katerem je približno 3 cm pod robom zapis s svinčnikom: "Das Stadtbuch v(on) Pettau anno1513. auf P(er)g(a)m(e)nt geschrieben ( 48 Bl.)" - Ptujska mestna knjiga iz leta 1513 pisana na pergament, 48 listov.
Prek tega napisa je v vogal zalepljena manjša nalepka, na kateri je zapis "/Suplem. 2393/ ", nad njo pa inventarna številka, ki jo je rokopis dobil v dunajski nacionalni biblioteki: 14.883. Posamezni členi oz. določbe ob nastanku rokopisa niso bili oštevilčeni. Za to edicijo jih je smiselno oštevilil dr. Dušan Kos od 1 do 207.(42)

Papirnat list nalepljen na notranjo sprednjo platnico: nepopisan
fol. 1r – 2r: a – uvod
fol. 2r – 17v : členi od 1 do 79
fol. 18r –18 v : člen 80, vstavljen prepis iz glavne pogodbe, ki zadeva apelacijo
fol. 19r – 47 v: členi od 81 do 207
fol 48 r – 48 v: b – zaključek

Podrobna vsebina je podana na začetku transkripcije in prevoda ( gl.stran. ..) Zastran primerljivosti pa v konkordančni tabeli navajamo tudi staro oštevilčenje.

Liniranje

Za prvi ptujski statut iz leta 1376 je značilno, da se je pisar povsem držal pravila, ki so veljala za kodekse, da je bilo besedilo pisano na urejenem zrcalu z enakim številom vrst na vseh folijih s skoraj enakim medvrstičnim razmikom in enako širino margin.
Pri tem drugem ptujskem rokopisu ne moremo govoriti o popolnem liniranju. Tokrat si je pisar pergamentne liste pripravil za pisanje tako, da je besedilo zapisoval v bloku. Pisno ploskev je omejil z notranjim in zunanjim robom. Liste je označil tako, da je na levi in desni strani od zgornjega in spodnjega roba odmeril točke ( z luknjicami so zaznamovane na zgornjem in spodnjem robu pergamentnega lista), ki so mu služile kot vertikalna naslonila. Ponekod je robove mokro izrisal (črte so narisane s tinto) s tanko rjavo črto, ki so dobro vidne na fol. 14 r, 29 r, 30 r, 36 r, 37 r, 41r. Od zgornjega roba je odmeril ok. 2 – 2,5 cm, pri spodnjem se običajno ni omejil. Mera notranjega roba je med 2,00 – 2, 5 cm, zunanjega pa med 3 – 3,5 cm. Najbolje je liniranje vidno na fol. 41 r, kjer prek cele strani tečeta dve pokončni črti, in sicer kot robova oz. omejitev strani za tekstualno ploskev. Velikost tekstualnih ploskev je tako med 14,8 cm – 15,5 cm x 20,8 – 21,5 cm.
Horizontalnih vrstic si pisar ni izrisoval, temveč je uporabljal ob pisanju le naslonilo. Tako je tekst pisan zgoščeno in medvrstična razdalja znaša običajno med 0,9 mm do 0, 7mm, le pri straneh 33v – 40 v, ki vsebujejo imena meščanov so, medvrstične razdalje večje in znašajo med 1,2 cm do 1,8 cm. Tako je število vrstic od lista do lista različno glede na obseg naslovov oz. poglavij in teksta posameznih členov. Najbolj zgoščeni so zapisi na fol. 1r (29 vrstic), 1v ( 28 vrstic) in fol. 48 ( 27 vrstic); najmanj teksta najdemo na foliju 47 v, kjer je le 6 vrstic.

Zaporedje leg

Rokopis obsega 4 lege. Vse so bile ob sestavi normalni seksternioni, le da je v drugo lego naknadno všit folij 18. Zaporedje leg nima označenih kustod.

Vezava

Rokopis nima več svoje prvotne vezave, saj je bil prevezan. Ker na Dunaju ni podatkov o prevezavi, lahko sklepamo, da so ga prevezali že na Ptuju, ko je bil na magistratu v vsakdanji rabi in mu je pričel razpadati knjižni blok. Zunanje mere so 22 x 30,5 cm. Hrbet ima dva veza in je brez kapitalnega traku. V sredini ima kovinsko sponko, trak za zapenjanje je bil nadomeščen z novim.
Platnice so iz dveh lesenih plošč, ki sta na notranji strani ob hrbtu poševno prirezani. Temno rjavo usnje, s katerim so platnice prevlečene, je na nekaj mestih odrgnjeno in poškodovano, tako da se slabše razloči v usnje vtisnjen vzorec ( med okrasne črte vtisnjen cvetlični motiv). Na sprednji strani je papirna nalepka s signaturo Zgodovinskega arhiva Ptuj R- 69.
Ob prevezavi je dobil rokopis nov črn usnjen hrbet. Da bi povezal razpadli knjižni blok, je knjigovez platnico in prvi list knjižnega bloka, fol.1r , zlepil s trakom črnega usnja, da ga je lahko prišil nazaj k platnici, na notranjo stran platnice pa so prilepili sivkast papir. Najbolje je vidna prevezava na stiku leg med fol.12v in 13r, kjer so v pergamentu še vidni vbodi prvotnega šivanja.
Med fol. 19v – 20r, sredino druge lege in sredino tretje lege na fol.31v– 32r je v knjižni blok všita pletena vrvica, na katero je najbrž bil privezan pečat salzburškega nadškofa Lenarta. Saj pravi ob koncu teksta /b/ na fol. 48v: "Za overitev (listine) smo dali na to mestno knjigo obesiti naš pečat."

Pečat salzburškega nadškofa Lenarta iz Hodiš iz leta 1508.(43) Oprema

Statut mesta Ptuja 1513 je zakonik mesta in taka je tudi njegova oprema. Trezna, racionalno– funkcionalna, bolj skromna kot bogata. Tako kot prvi statut se oprema tudi tega kodeksa omejuje zgolj na rubriciranje. Pisar je izpisal tekst z rdečim v celoti na fol 1r, 1v in štiri vrstice na foliju 2r. Sicer pa so z rdečim izpisani le naslovi poglavij, ki so vedno postavljeni nad člen. Na fol. 28 r je tekst "zu besichtigen" izpisan z rdečim in postavljen na začetek 144. člena. Na začetku rokopisa je pisar lepo izpisal velike začetnice v naslovu, kot npr. "V/on/ " na fol. 2r in "D/ie/" na fol. 2v ter fol. 3r "V/ngestifft/ " . Te začetnice so tudi nekoliko večje v nadaljevanju pa so začetnice skoraj enako velike kot druge črke. Pokončno pisavo je pisar tu in tam popestril z zavihki nekaterih črk. Posebno opazni so daljši in na levo ležeči repi črke v, ki dajejo duktusu živahen videz in razbijajo monotonost tekstovnih ploskev.

Pisava in pisarji

Statut je zapisan v pisani gotski kurzivi. Ker je imela gotica toliko različnih oblik, lahko pisavo v statutu označimo za nekakšno bavarsko bastardo. Gotska kurziva ali gotica, kot so jo zasmehovalno poimenovali italijanski humanisti (vse, kar ni imelo izvora v grški in rimski klasiki se je zdelo barbarsko, Goti pa so bili tisti, ki so uničili številna dela rimske kulture), je bila v rabi od 14. stoletja do začetka 17. stoletja, ko se je degenerirala do zelo nečitljivih oblik.
Celoten tekst je zapis ene roke, roke glavnega pisarja (pisar A). Ima lep tekoč duktus, z večjim in podaljšanim repom, ki je naslonjen v levo pa je pisal črki d in v. Pisar je na folijih 2v in 3r izpustil imena ustanoviteljev beneficijev, ki mu niso bila znana in jih je mislil najbrž vpisati kasneje. Prav gotovo je imel pisar pred seboj osnutek zapisa oz. predlogo statuta, iz katere je prepisal čistopis teksta. Ob pregledu teksta pa je sam popravil tudi nekaj napak, ki so se mu zapisale in jih najdemo na:
fol. 3v: zadnji odstavek, druga vrstica k besedi allweg dodana črka a
fol. 6v, čl. 16, v.3: nad črko n prečrtana pokončna črta
fol. 7r, čl. 16, v. 9: med zlog hait in besedo Also vpisana beseda on (gefer)
fol. 9v, čl. 27, v. 4: nadpisana beseda ainer
fol. 30v , čl. 158, v. 3: ob strani pripisana beseda rind
fol. 31r, čl. 157, v. 6: nad besedo paw je zapisana beseda das
fol. 33v, 35r, 35 v, 36r : ob levi rob tekstovnega bloka večkrat pripisana okrajšavo za besedo Idem
fol. 36r : pri Zechenntnerju pripisana denarna postavka 1 denarios
fol. 37r, 37v: večkrat pripisana okrajšava za besedo Idem
fol. 38r: pri Rosennackh pripisana denarna postavka 3 ½ denarios, pri drugi navedbi mesarja je dodana okrajšava za besedo Idem
fol. 38v: pripisana okrajšava za besedo Idem
fol. 39v: večkrat pripisana okrajšava za besedo Idem, hišni lastnik Gertscher – Görtscher je na levem robu povezan z združevalnim oklepajem
fol. 40r, 40v: pripisana okrajšava za besedo Idem
fol. 47r: z znakom za vstavek, je nad besedi gewis in noch, vpisana beseda erben.

Drugi pisar (pisar B) se je podpisal s slikovnim simbolom roke na foliju 7r. Popravki in pripombe tega pisarja so na:
fol. 6v, v. 3: vpisana izpuščena beseda von , v besedi zoll je popravljena črka o fol. 7r, čl.16: znak za vstavek, nato dodan tekst: "Die geben nite muetter ohne makhl empfangende mutter gottes Maria."

Tretjo roko (pisec C), oz. bolje rečeno pisarja, ki je naredil le nekaj pripisov k osnovnemu tekstu, najdemo na:
fol. 14v, čl. 60, v. 4: na rob pripisana besedica "nach" in z znakom umeščena pred besedo unnd.

Četrti pisec (pisar D) je zapisal besedilo 80. člena na naknadno všitem foliju 18. Pisava se od starejše osnovne pisave pisca A močno razlikuje.

Petega pisca (pisar E) najdemo najbrž na fol. 47r, kjer je nalepljen listič z dvema zapisoma, ki sta iz 17. oz. 18. stoletja. Prvi pripis: Von öden hofstett heysern; drugi NB: Vill mehr ist der spuer auf der andern zeithen zu al gierten.

Jezik v statutu je poznosrednjeveška oziroma zgodnjenovoveška nemščina, ki se je običajno uporabljala pri uradnem poslovanju. Natančneje bi ga lahko opredelili kot južno bavarsko narečje, ki je bilo tačas na Štajerskem v rabi.

Okrajšave

Statut 1513 ima zelo malo okrajšav. Najdemo le običajne okrajšave, kot izpuščen m in n pri podvajanjih črk, ki so nadomeščena z vodoravno nazalno črtico prek gornjega dela črke. Med redkimi okrajšavami najdemo tudi običajno etc. na fol. 1r.
Na nekaterih folijih od 33r – 39v je uporabljena okrajšava Idem oz. ženska oblika Eadem. Na folijih 36v in38r je znak za denar – denarios.

Sklepne ugotovitve

Statut je na splošno dobro ohranjen, predvsem zaradi trpežnega pergamenta, na katerega je zapisan. Kodeks odlikuje lep in enakomeren duktus prvega pisarja, kar omogoča sorazmerno dobro berljivost besedila.
Stavčna konstrukcija in jezik, ki je nekoliko bližje našemu času, nam omogočata lažje razumevanje členov.
Datacija je nesporna. Statut je bil potrjen v petek, na Ožbaltovo, 5. avgusta 1513, kakor je zapisal pisar na zadnjo stran.

Opombe:
(1) H. Dopsch, Geschichte Salzburgs, Stadt und Land, Band I/1, Salzburg 1983, str.710.
(2) M. Hernja Masten, Dva ptujska statuta 1376 in 1513 (Mestni statut 1376, Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru, Ptuj, 17.–18. oktober 1996, v: Publikacije Zgodovinskega arhiva v Ptuju, Gradivo in razprave 1, Ptuj 1997, str. 63– 100.
(3) R. Klier, Innenösterreichische Kaufleute als Besucher oberdeutscher Messen am Ende des Mittelalters, v: Die Steiermark im 16. Jahrhundert. Forschungen zur geschichtlichen Landeskunde der Steiermark. Herrausgegeben von der Historischen Landeskommission für Steiermark, Band XXVII, Graz 1979, str.10. Najstarejše poročilo o obisku notranjeavstrijskih trgovcev na frankfurtskem sejmu datira z dne 23. marca 1457. Nahaja se v poslovnem pismu nürnberškega trgovca Martina Behaima. ki sporoča: "Es sind vil Pettawer gen Frankfurt zogen."
(4) O. Pickl, Pomen Ptuja kot mednarodnega trgovskega mesta od 14. do 17. stoletja. Ptujski zbornik VI/1, Ptuj 1996, str. 465– 490.
(5) F. Gestrin, Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem, Ljubljana 1991, str.
(6) H. Dopsch, Geschichte Salzburgs, Stadt und Land, Band I/2, Salzburg 1983, 978.
(7) Statut mesta Ptuj 1376. Študijska izdaja (izd. M. Hernja Masten, D. Kos et al., Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj, Viri 2, Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor-Ptuj 1998). D. Kos, Prepis in prevod, str. 195– 199.
(8) Trgovci si z blagom niso smeli prosto izbirati poti, temveč so se morali pri potovanju v določeni smeri držati določenih potov, ki so jih vodili skozi mitnice in mesta. Tako so si gospodje mitnic in mest zagotovili večje dohodke od mitnic, povečali pa so se tudi dohodki meščanov. S. Vilfan Novomeđki privilegij iz leta 1365, v: Novo Mesto 1365-1965. Prispevki za zgodovino mesta. Novo Mesto-Maribor 1983, str. 105.
(9) Tudi tam, zlasti str.469 in opomba 34.
(10) ZAP, FKS reg. 352, 1479, sep. 20, orig. v Državnem arhivu na Dunaju, odslej HHStA.
(11) ZAP, FKS reg. 382. 1494, feb. 12., orig. v HHStA.
(12) Skladiščna pravica je značilen pojav srednjeveškega vezanega gospodarstva. Pomenila je, da so morali trgovci, ki jih je pot pripeljala v mesto, svoje blago v mestu za nekaj časa uskladiščiti in ga praviloma tudi prodajati. Meščani pa so imeli zagotovljeno ponudbo in možnost le-to odkupiti in z njim dalje kupčevati. S. Vilfan, Novomeški mestni privilegij iz leta 1365, v: Novo Mesto 1365-1965. Prispevki za zgodovino mesta, Maribor-Novo Mesto 1969, str. 106.
(13) F. Gestrin, Mitninske knjige 16. in 17. stoletja na slovenskem. Viri za zgodovino Slovencev. Kniga peta. SAZU, Ljubljana 1972, str. 18.
(14) B. Saria, Pettau, Entstehung und Entwicklung einer Siedlung im deutsch-slowenischen Grenzraum, v: ZdHVStmk. Sonderband. 10/1965, str. 10. Približno enako število hiš je imel Ptuj vse do 19. stol. Po seznamu hišnih posestnikov in zemljiških parcel v mestu Ptuju iz let 1823 – 1824 ( 203), 1850 (207).
(15) ZAP, FKS, reg. 269. 1448, junij 28., orig. v HHStA.
(16) ZAP, FKS reg. 414, 1512, marec 27., orig. HHStA.
(17) ZAP, FKS reg. 455, 1533, nov. 3., orig. v HHStA.
(18) ZAP, FKS reg. 484, 1555, julij 29., orig. v HHStA.
(19) J. Mlinarič, Ptujska župnija v času reformacije ter protireformacije in katoliške prenove, v : Statut mesta Ptuj 1513, Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru, Ptuj, 5. –7 november 1997, v: Publikacije Zgodovinskega arhiva v Ptuju, Gradivo in razprave 2, Ptuj 1999 ( v tisku).
(20) ZAP, FKS reg. 421, 1513, avgust 6., orig. v HHStA.
(21) ZAP, FKS reg. 307, 1461, sept. 3., orig. v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu , odslej StLA.
(22) ZAP, R– 44 dr. Hönisch, Gradivo za zgodovino Ptuja, str. 67.
(23) 1513, julij 30., A. Ožinger, Listine Lavantinske škofije v Pokrajinskem arhivu Maribor, Viri 4, Maribor 1989, št. 127, str. 48.
(24) Podatki o nadškofu Lenartu so povzeti po: H. Dopsch, Geschichte Salzburgs, Stadt und Land, Band I/I. Salzburg 1983, str. 570– 589
(25) ZAP, FKS reg. 413, 1512, marec 24., orig. HHStA.
(26) ZAP, FKS reg. 380, 1494, januar 29., orig.v HHStA. Repert. X.
(27) ZAP, FKS reg. 404, 1511, februar 13., orig.v HHStA.
(28) ZAP, FKS reg. FKS reg. 405, 1511, julij 31. Brixen, orig. v HHStA. Jurij Laysser posodi cesarju Maksimilijanu 600 goldinarjev, ki jih je potreboval za pokritje stroškov za vojno z Benečani. Kot kritje je cesar dal urad Ptuj, ki ga je do takrat imel v najemu Luka Gambsser.
(29) ZAP, FKS reg. 406, 1511, november 14. Innsbruck, orig. v HHStA.
(30) ZAP, FKS reg. 431, 1518, oktober 11., pogodba o podaljšanju zakupa med cesarjem Maksimilijanom I. in nadškofom Lenartom za mesto in gospoščino Ptuj. Po 5. letih lahko cesar odkupi nazaj za 28.657 goldinarjev. Orig v HHStA.
(31) D. Kos, prevod statuta 1513, čl. 168 od fol 33v– 40v .
(32) D. Kos, prevod statuta 1513, uvod a; z ozirom na splošno korist in dvig mesta Ptuj: v tej publikaciji na str. ....
(33) Uporabljam oštevilčenje členov, kakor jih je za to edicijo smiselno na novo naredil Dušan Kos. V oklepaju navajam staro oštevilčenje, ki je bilo do sedaj v rabi in ga je objavil F. Bischoff v 113. Sitzungsberichte der philosophisch –historischen Klasse der kaiserlichen Akademie der Wissenschaften, Wien 1886.
(34) Statut mesta Ptuj 1376, Das Stadtrecht von Ptuj aus dem Jahre 1376, študijska izdaja in faksimile. Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj, Viri 2. Umetniški kabinet Primož Premzl,1998.
(35) Stari, srednjeveški rotovž je stavba na Slovenskem trgu in je služil svojemu namenu vse do zgraditve nove mestne hiše leta 1906-1907.
(36) M. Hernja Masten, Prizadevanja za izdajo faksimila ptujskega statuta so trajala 90 let, str. 7 v: Statut mesta Ptuj 1376, Študijska izdaja ( izd. M. Hernja Masten, D. Kos et al., Publikacije Zgodovinskega arhiva Ptuj, Viri 2, Umetniški kabinet Primož Premzl, Maribor- Ptuj 1998).
(37) Zahvaljujem se direktorju Štajerskega deželnega arhiva v Gradcu, dvornemu svetniku univ. doc. dr. Walterju Brunnerju, za pomoč. Iz akcesije mi je ljubeznivo posredoval podatke o arhivu mesta Ptuja, v okviru katerega je bil nekoč tudi statut mesta Ptuja iz 1513.
(38) Podatke iz Avstrijske nacionalne knjižnice mi je posredoval univ. doc. dr. Ernst Gamillscheg, za kar se mu zahvaljujem.
(39) Pripomba dr. Gamillscheg.
(40) Dr. Gamillscheg v dopisu pravi, da tovrstnih podatkov nima na razpolago.
(41) Fol. – list, v. – vrstica.
(42) F. Bischoff je statut oštevilčil z 215 členi ter pustil neoštevilčen uvod in zaključek. Prim. F. Bischoff, Das Pettauer Stadtrecht vom Jahre 1376, Sitzungsberichte der Kaiserl. Akademie der Wissenschaften, Phil.-hist. Klasse 113, Wien 1886, str. 712 –740. Tudi separat: Wien 1887.
(43) StLA Graz, Listina 1508, januar 8., Friesach (SAV 270). Pečat premera 56 mm, v škatlici s svileno vrvico. Napis v krožnici : Leonhardt. dei. gra/ sancti. salzbur. ecce/ archiepi. apostolice/ sedis.legati. 1495. Podatke in izrisan pečat mi je ljubeznivo posredoval dr. Peter Wiesflecker iz StLA, za kar se mu najlepše zahvaljujem.

Slovenski prevod Statuta mesta Ptuja iz leta 1513.