Statut mesta Ptuja iz let 1376

V tem statutu 1 se sodnik mesta Ptuja pojavlja kar z 61 členi od 195.

Sodnik mesta Ptuja razsoja npr. v primeru posilstva (člen 28.), ima pravico obsodbe in izgona (člen 34.), je na primer tržni inšpektor (členi 55., 58., 59. in 60.), ki ugotavlja pravilno rabo mer in uteži, pravilno težo kruha, kontrolira kdo (po statusu) prodaja na sejmu, kdo pravilno postavlja vozove, itd.. Sodnik ima pravico kaznovati kršitelja na mestu kršitve in tudi pobrati globo. Posebej ga obvezujejo posamezni členi kot npr. današnjega komunalnega inšpektorja (člen 66.), ki mora skrbeti, da so vsa ognjišča varna. Mestni sodnik se ukvarja tudi s premoženjsko pravnimi zadevami (člen 71.). Prodaja namreč tudi hiše v mestu. Ne glede na številne pristojnosti v mestu pa se sodnik mora držati sklepov (člen 68.), ki jih sklene in postavi v korist mesta večina svetovalcev.

Sodnik se pojavlja, če seveda gledamo z današnjimi očmi (člen 74.), kot občinski blagajnik, ker je dolžan pobrati denar (40 pfenigov) od tistih, ki želijo postati meščani pa nimajo v mestu ne hiše in ne bogate neveste. Prav toliko kazni pobere sodnik peku (člen 89.), ki ga zaloti, da ima moko v skladišču, v mestu pa ni kruha. Sodnik je oproščen običajnega davka (člen 80.). Če mesarjem mestni sodnik ni kos, postavi mestni svet dodatni nadzor (člen 87.), ki ima pristojnost kaznovati mesarje. Členi 96., 97., 98. in 99. so namenjeni židovskemu sodniku. Kar se tiče umorov v mestu (od člena 111. naprej) so naloge in postopki sodnika vicedoma zelo natančno opredeljeni. Statut pozna tudi sejemskega sodnika (člen 171.), ki mora razsoditi kaznivo dejanje v enem dnevu, da trgovcu ne povzroči škode. V členu 192. je natančno določeno, da deželni sodnik sodi: smrtne kazni, krvave rane, tatvine, cestni rop in posilstvo, vlome, dolgove. Mestni sodnik (člen 193.) pa sodi: poboje in pretepe, kletve in zmerjanja, dolgove in goljufije, pašnjo živine na tuji posesti, kršitve meja in vse zgoraj v posameznih členih naštete zadeve.

Sodnik mesta je že prej, preden je bil statut napisan uporabljal mestni pečat - zunanji znak pravnega statusa, ki bi naj po izsledkih Kletlerja 2 nastal v zvezi s salzburško kovnico denarja na Ptuju leta 1222, iz česar sledi, da je sodnik mesta Ptuja že v tem času uporabljal za overovitev pravnih poslov lastni pečat z napisom, iz katerega je razvidno, da gre za pečat mesta z upodobljenim farnim patronom sv. Jurijem, kot pečatno podobo. “Pečatnik tega starega ptujskega mestnega pečata, se je kot najstarejši na Slovenskem ohranil vse do današnjih dni”. 3 Pečat je po svojih ikonografskih izhodiščih podoben pečatom Babenberžanov od srede 12. stoletja naprej (ali pa so Babenberški pečati podobni ptujskemu).

Statut mesta Ptuja iz leta 1513

V statutu mesta Ptuja 4 se sodnik mesta med 215 členi pojavi 52 krat. Število členov se je povečalo, število členov, ki se tičejo sodnikov mesta Ptuja pa zmanjšalo. Zanimivo je, da mora sodnik mesta Ptuja priseči (člen 16.). Vse aktivnosti mora izvajati skupaj z mestnim svetom. Zelo podrobno je obdelan postopek pečatenja pisem, kontrol mer in uteži, ki jih izvršuje ob prisotnosti vicedoma, torej ne sam kot po statutu iz leta 1376. Nekateri členi kot npr. člen 56. se v novem statutu pojavljajo kot dodatni členi. Pristojnosti sodnika so se zožile, postopki in členi, ki določajo te postopke pa so se v statutu razširili in pomnožili. Sodnik je izgubljal pristojnosti predvsem na področju inšpekcij in pri pobiranju mandatnih kazni. Zelo zanimivo sliko pešanja pristojnosti mestnega sodnika daje člen 133., ki govori o pregledu mer in uteži. Pregled se vrši ne po lastni presoji sodnika, temveč na ukaz vicedoma in ne na podlagi običajne ptujske mere, temveč na podlagi dunajske. Tudi davke mora sodnik pobirati skupaj s svetniki ali četrtniki mesta. V statutu iz leta 1513 se skrb za mesto nalaga tudi meščanom. Sodniku je kot neke vrste inšpektorju ostala naloga bdenja nad zapiralnim časom gostiln (člen 209.) in večje pristojnosti oz. večje zahteve za skrb glede neposeljene zemlje v mestu. Pojavijo se tudi čisto novi členi kot npr. o Beneficijih, o obveznostih sodnika in mesta do špitala (člen 6.), do učitelja (člen 12.), do mestni nosačev (člen 115.). V statutu je opredeljen tudi postopek izvolitve sodnika (13. člen). Pojavi se občina kot tretji element (člen 152.) zraven sodnika in mestnega sveta. Občina sodeluje pri nadzoru peke kruha. 154. člen statuta, ki govori o višini globe, ki jo dobita sodnik in mesto za postopek ni prilagojen očitni inflaciji, in sicer ni prilagojen pri sodniku, ki dobi enako 60 denarjev, temveč skoraj trikrat več - en funt denarjev.5 Kovanci so med letom 1376 in 1513 izgubljali na teži in je 60 denarjev pomenilo v letu 1513 bistveno manj kot po starem statutu. Sodnik je torej izgubljal svoje pristojnosti, podobno kot je denar izgubljal svojo vrednost.

Sodnik dobi tudi nove naloge, kot npr. 157. člen, ki nalaga sodniku, da skrbi za izpostavljanje tržnega znamenja. V tem statutu so dosti bolj natančno opredeljene najrazličnejše pristojbine sodnikov in mesta. Sodnik dobi (člen 174.) pomoč za pobiranje davkov, kajti le-teh je več in sodnik mora od vseh pobiralcev in tudi uradnikov zahtevati obračune. Za pomoč (člen 191.) sodnik mesta Ptuja tudi dobi zidarje in tesarje za odpravo nepravilnosti pri ognjiščih. Sodnik mora, če ni drugače, uporabiti silo, da npr. vi meščani sodelujejo pri gašenju požarov (člen 192.) in da prevzamejo tretjo stražo. Posebno skrb je moral sodnik nameniti mladoletnim sirotam in njihovemu premoženju (člen 210.). Še posebej pa je bil zadolžen skupaj z mestnim svetom zato, da v mestu ni opustelih hiš, bajt, hlevov, nezazidanih površin, člen 205. Doseči je moral, “da bo mesto v pogledu hiš napredovalo in da bodo puste hiše poseljene z ljudmi”. Opredeljen je tudi postopek za spremembo statuta.
Zraven naštetih pristojnosti je sodnik mesta Ptuja uporabljal pečat mesta Ptuja, kar v statutu ni posebej opredeljeno. Ravno tako je uporabljal sodniški meč in žezlo. Leta 1555 je namreč sodnik mesta Ptuja Jacob Ris dal narediti novi sodniški meč, kot simbol sodne oblasti. Meč je izdelan na podlagi starejšega iz 13. z. 14. stoletja. Ohranil se je do danes in je v hrambi v Pokrajinskem muzeju na Ptuju. Na meču je 41 imen sodnikov od leta 1555 do 1787, pripisani pa so tudi župani in sicer od leta 1788 do 1885. Torej so župana na Ptuju ob koncu 18. st. smatrali avtomatično za naslednika sodnika mesta Ptuja in mu dali tudi sodniške insignije. 6 Žezlo, znak oblasti, vladanja, je bilo izdelano tudi leta 1555 in na njem so napisi do leta 1815. Torej tudi žezlo kot znak oblasti je uporabljal župan mesta Ptuja, ki je leta 1787 nasledil sodnike mesta Ptuja. Na Ptuju ni bilo dvotirne oblasti, se pravi sodnika mesta in župana, kot je to bilo npr. v Ljubljani, temveč je do leta 1787 Ptuj imel samo sodnika, od tega leta naprej pa župana.

Sredi 16. st. se pojavi tudi grb mesta. Ohranjen je tisti iznad mestnih vrat iz leta 1551, danes na Miheličevi galeriji. Kot v večini slovenskih mest je tudi Ptuj dobil grb na osnovi pečata. Grb mesta Ptuja je namreč Jurijev križ. Tak grb najdemo tudi na kamnih, ki so označevali mestno obmirje (original ohranjen iz konca 17. stoletja). Sodnik mesta je ime tudi pravico in dolžnost, ki pa v statutu ni napisana, da je objezdil mestno obmirje in to vsako leto na svečan način. Iz tega časa je znan tudi pranger, rimski nagrobnik iz II. stoletja, danes znan kot Orfejev spomenik, ki je služil za manjše kazni. Stal je in še stoji na Slovenskem trgu pred staro mestno hišo, ki je nosila “roko pravice”, 7 kjer so bili tudi zapori, arhiv, pečat, mestna blagajna in zanimivo prva mestna razstava sredi 18. stoletja na temo “Ptujski novci”. Slovenski trg je bil tržni prostor in prostor kjer se je odvijalo sejemsko sodišče in kjer je bila tudi tržna mera.

Statut mesta Ptuja iz leta 1739

Statut mesta Ptuja 8 iz leta 1739 je v resnici nov občinski red, čeprav nosi v originalu naziv statut. Le 7 členov od 61 govori direktno o nalogah sodnika mesta Ptuja, vsi ostali o inšpekcijah, upravi in drugih službah v mestu.

Pri tem statutu Ptuj še vedno ima mestnega sodnika, ki je npr. občinski blagajnik, vendar ni edini, ki ime ključe od občinske blagajne, je tisti, ki pečati kupna pisma. Izvoljen je bil na dan sv. Lucije, moral je priseči in sicer tako, da je za mestnim pisarjem ponavljal prisego, vpisano v mestno knjigo privilegijev v sobi za volitve.

Kontrola mer in uteži, ki je bila v srednjeveških statutih ena glavnih pristojnosti mestnega sodnika, po tem statutu pripada dvema službama in dvema nosilcema inšpektorju za tehtnice in mojstru za tehtnice. Prisostvoval je pri pobiranju davkov za mesto in bil drugostopenjska instanca pri pobiranju davkov za državo. Še vedno je v statutu člen (20.), ki govori o pridobitvi statusa meščana, ki je zraven imetja v mestu in enoletnega bivanja moral prispevati v občinsko blagajno tudi denar. Za dimnike je v tem stoletju skrbel poseben mojster, ki pa je imel tudi že svoj red (pravilnik), po katerem je delal. Tudi v tem statutu je še vedno aktualna zaščita domačih trgovcev.
Zraven že naštetih služb se v statutu omenjajo še sledeče: mestni zakladnik, davčni urad, poštni urad, inšpekcija za uboge, gradbeni in stanovanjski urad, inšpekcija za meso in kruh, ugotavljalci kvalitete vina in piva (atesti). Vse naštete službe so bile v srednjeveškem statutu pristojnost sodniku mesta Ptuja.

Poseben poudarek je v omenjenem statutu naložen sodniku za vodenje uradnih knjig, listin in privilegijev. Številne privilegijske knjige so namreč v zadnjem ptujskem požaru zgorele, na srečo sta oba statuta iz srednjega veka ostala.
Iz posameznih členov statuta je torej razvidno, da se pristojnosti sodnika mesta vedno bolj odmikajo od sodnika in se oblikujejo kot nove službe. V statutu zapisane zahteve o vodenju knjig in potrebnih pregledih poslovanja, pa so izgleda bile slabo upoštevane, saj je 11.09.1751 9 grof Inzaghi bil s strani cesarja imenovan za kantonskega predsednika komisije, ki bi naj uredila nerednosti v občinski upravi in financah. Na svečan način je omenjeni predsednik prevzel v last mesto Ptuj in sicer tako, da je ukazal mestnemu sodniku Danielu Stetnerju, da mu je predal ključe mesta pri mestnih vratih, od koder so se skupaj napotili po posebej očiščeni Minoritski ulici, na kateri so morali zakrpati luknje pred poštno hišo (v Minoritskem samostanu) na Magistrat. Sodnik in magistratno osebje so ostali v službah, vendar so morali biti na voljo kantonskemu predsedniku. Ta nadzor je trajal celih 10 let. Leta 1787 pa je Ptuj dobil prvega župana 10 in sicer na podlagi ukaza Jožefa II., ki je ukinil vse magistrate s sodno pravico. Meščani so morali izvoliti 20 odbornikov, izmed katerih je bil izvoljen župan, sindikus in dva svetovalca. Izvoljen je bil baron Schaller, stotnik in vojaški sodnik za plačo 500 goldinarjev. Leta 1808 11 zasledimo, da je na seji mestnega sveta vsem novosprejetim meščanom eden prisotnih županov prebral prisego iz starih časov. Šlo je za prisego iz leta 1777. Izgleda, da so ob koncu 18. stoletja tudi čutili potrebo, da se upravni delavci javno zavežejo za dobrobit mesta, ali pa je šlo zgolj za tradicijo prejšnjih statutov in običajev?

Statut mesta Ptuja iz leta 1887

Mesto Ptuj si je kot zadnje od štirih mest na Štajerskem znotraj avstroogrske monarhije uspelo pridobiti statut, ki mu je dajal avtonomni status. Pri tem statutu ne gre za nadaljevanje srednjeveških statutov, ki so dihali vsak svojo vsebino mesta, za katerega so bili napisani in po katerih je sodnik mesta Ptuja imel sodno in izvršilno oblast, pač pa gre za več ali manj enak formular teksta, ki je veljal za celo monarhijo in župan ni imel sodnih, temveč le določene kompetence na področju izvršilne oblasti.

Glavni plus oz. razlika od statutov drugih mest je v potrjevanju župana. Po statutu mesta Ptuja iz leta 1887 je župana potrjeval cesar, izvoljen pa je bil direktno izmed članov mestnega sveta. Bil je torej eden izmed članov sveta in je ko župan skliceval tudi seje svetov. Statut ima 70 členov, od katerih se jih 22 tiče župana. Zraven statuta je tudi volilni red, ki od člena 32. do 39. obravnava volitve župana. V celotnem dokumentu s 109 členi se jih župana tiče kar 35. Porast členov pomeni tudi delni porast pristojnosti, če primerjamo župana iz tega statuta s sodnikom mesta Ptuja iz leta 1737. Ne moremo pa pristojnosti župana primerjati s starejšim statutom, predvsem tistim iz leta 1376.

Statut mesta Ptuja iz leta 1995

22 členov od 80 v tem statutu obravnava župana. Župana mesta Ptuja volijo občani, tako kot so včasih bili voljeni župani v staroslovenski skupnosti. Župan ni eden od svetnikov, na sejah prisostvuje, je predstojnik uprave. Današnji župan je glede na način volitev, glede na tradicijo, ki je še živa, velja za ljudi več kot le zgolj predstavnik občinske uprave. Nekateri ljudje ga še vedno jemljejo za sodnika in zakonodajalca ter izvrševalca oblasti, seveda v drobnih zadevah občinskega ranga, vendar pa tudi država akceptira župane pri projektih širšega pomena. Ne glede na delitev oblasti na sodno, ki jo izvajajo sodišča zakonodajno, ki jo izvajajo parlamenti oz. mestni sveti, oz. izvršilno, ki jo izvaja župan z upravo, se županu pripisuje in tudi od njega pričakuje več kompetenc kot mu jih daje statut. V statutu bi morale biti opredeljene insignije župana kot posebnost našega mesta in tudi statuta.

ŽUPANI

Mesto Ptuj se danes ponaša z Orfejevim spomenikom, ki je v resnici nagrobnik ptujskemu županu Marku Valeriu Veru iz II. st. našega štetja. Antična Petoviona je torej imela župana kot predstavnika mesta. Leta 777 12 se omenja slovenski župan kot najuglednejši mož skupine ljudi, ki si je pridržala upravo in sodstvo. Župan - upravni in sodni organ je vodil upravo in sodstvo v sporazumu s predstavniki posameznih ožjih rodbin. Župan upravni in sodni organ izvoljen v nekdanji samoupravi kmetskega prebivalstva, pozneje organ zemljiške gosposke, postavljen s strani zemljiške gosposke, ne pa voljen, kot npr. mestni sodnik, ki je moral biti tudi meščan. V srednjem veku so načelu vaških skupnosti bili župani, ki jih sledimo po urbarjih skozi ves srednji vek. Obdelati bi bilo potrebno pristojnosti in vlogo župana v kontekstu ustoličevanja koroških vojvod - zadnja izvolitev v začetku 15. stoletja. V srednjem veku so z nastankom mest župani nekako izgubili svojo vlogo in na nek način deponirali svoje prvenstvene (avtonomne pravice) skozi ves srednji vek in jih ob koncu srednjega veka ponovno oživili kot npr. v Ljubljani, ko je bil leta 1504 izvoljen župan leta 1504 ob mestnem sodniku. V 16. st. je torej na tem mestu stal župan, namesto njega pa poslovala mestni sodnik in mestni pisar. Ko se je mestna uprava pričela vršiti le po pisanih zakonih, je ta pisar moral biti upravnik. 13
Jožef II. 14 je z dvornim dekretom županom zabranil vsako sodno pravico nad občani. Mestni sodnik v Ljubljani je bil ukinjen leta 1891. Na Ptuju je mestni sodnik bil ukinjen leta 1797. Tega leta dobi Ptuj novodobnega župana, ki županuje do leta 1945, potem pride do prekinitve in ponovno pride do izvolitve župana po novi zakonodaji v novi državi leta 1990. Leta 1945 je bila pretrgana tradicija funkcije župana, načina volitev le-tega, uporabe insignij, kar se v ostalem delu Evrope ni zgodilo. Zato je sedaj ponovno potrebno pretrgano tradicijo zakonsko opredeliti in jo izvajati naprej.

Zaključek
Prispevek je nastal na osnovi prevodov statutov, arhivskih regestov, inventarjev in literature.

Razlogi:
1. prikazati pristojnosti mestnih sodnikov,
2. prikazati pristojnosti županov,
3.odgovoriti na vprašanje: ali lahko župan mestne občine uporablja iz srednjega veka ohranjene zunanje znake pravnega statusa in avtonomije mesta, kot so statut, pečat, grb, sodniški meč, sodniško žezlo, ohranjeno besedilo prisege, simbol dostojanstva, ovratna veriga ... in kako?

K 1
Pristojnosti sodnikov smo ugotavljali po treh pomembnih ptujskih statutih, in sicer iz leta 1376, 1513 in 1739, in ugotovili, da so se pristojnosti, ki jih je imel sodnik, in to civilne, kazensko pravdne in menične zadeve, vedno bolj manjšale. Členi statutov, ki opisujejo postopke, pa so vedno daljši oz. vedno več jih je. Statut mesta Ptuj iz leta 1739 vsebuje še vedno elemente srednjeveških statutov (kako postaneš meščan, meščanska prisega ...), gre za neke vrste inflacije predpisov, postopkov in izvajalcev. Statut mesta Ptuja iz leta 1887 in 1995 s srednjeveškimi statuti nimata neposredne zveze, ker ne gre za dva specifična akta našega mesta in širše okolice, temveč za vsesplošni vzorec upravnih aktov.
Vendar bi bilo potrebno v statutu mesta Ptuj vendarle v splošni obrazec dodati nekaj, kar bi ga razlikovalo od ostalih mest, npr. vnesti insignije in opredeliti njihovo rabo, vnesti člen o razvojni naravnanosti tega mesta in širšega področja, vnesti obvezo, da je dediščina preteklosti temelj in izziv za prihodnost, opredeliti, da so prebivalci tega mesta lahko le onim, ki vidijo čez lasten prag, ki delajo najprej za dobrobit mesta.

K 2
Pristojnosti županov smo spremljali od 2. stoletja do danes le v glavnih obrisih. Županom se nismo posvetili enako obširno kot sodnikom, kajti za župane in o županih bo potrebna posebna študija. So namreč zelo raznoliki in v nasprotju s sodniki, ki zastopajo interese oblasti, župani predstavljajo kontinuiteto avtonomije. Glede na to, da je danes župan neposredno voljen, odgovoren torej vsem, ki so ga volili, spominja na staroslovanske župane in ne na sodnika mesta, ki je bil izvoljen in odgovoren mestnemu svetu in vladarju.

K 3
Leta 1555 je dal mestni sodnik narediti sodniški meč in žezlo. Leta 1787 sta bila ta isti meč in žezlo slovesno predana prvemu županu mesta Ptuj. Ta dva zunanja znaka mestne avtonomije sta danes muzejska eksponata v Pokrajinskem muzeju Ptuj, prav tako zastava mestne garde, o ključih mestnih vrat in roki pravice na magistratu ni podatkov, statuti so v Zgodovinskem arhivu Ptuj, prav tako kamen mestnega obmirja, originalni pečat je ohranjen v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu. Ohranjeni predmeti iz preteklih stoletij kot izraz sodne in upravne oblasti ter avtonomnega statusa mesta ponovno oživljajo, kazalo bi jih uporabiti, vendar ne le na simbolni ravni.

Glede na dejstvo, da Ptuj po tradiciji in dokumentih ni imel hkrati sodnika in župana, kot npr. Ljubljana, temveč je župan leta 1787 nadomestil sodnika, in zaradi dejstva, ker je bil župan funkcija pred uvedbo sodnika in ker je izvor župana izpričan v slovenskem prostoru pred srednjim vekom, ker vsi ugotavljamo potrebo po individualni odgovornosti, ker se mesto in podeželsko področje bistveno ne razlikujeta tako kot v prejšnjih stoletjih in ker smo tako pomembno zgodovinsko mesto, smatramo, da novodobni župan mora izkazati čast insignijam prejšnjih stoletij in jim dati novo žlahtnost z lastno obvezo odgovornega ravnanja, kar pomeni, da jih sprejema, uporablja in hrani v skladu s tradicijo na osnovi ponovnih uradnih potrditev.