Od popotnika do letoviščarja

 

Skozi stoletja so se ljudje odpravljali na potovanja iz različnih razlogov. V glavnem so se odpravili na pot zaradi poslov, opravljanja obrti, včasih zaradi zdravja ali zaradi verskih nagibov na romarsko pot. Da lahko potujemo tudi iz čistega veselja in zabave, spoznavamo znamenitosti tujih krajev, si privoščimo počitek v prijetnem okolju, vse to je izum novejšega časa - sodobnega turizma. Marjeta Ciglenečki, ki se je ukvarjala s problematiko letoviščarstva na Ptuju je v svojem prispevku, objavljenem v Ptujskem zborniku citirala uveljavljeno definicijo turizma, ki glasi :“turizem je sklop odnosov in pojavov,ki izvirajo iz potovanja in bivanja tujcev v nekem kraju,kolikor to bivanje ne povzroči stalne naselitve in ni vezano s pridobitveno dejavnostjo.” 1

Težko je prikazati kulturno-zgodovinski segment nekega dela življenja ljudi, še posebej, če smo na skopo s srednjeveškimi viri. Osvetliti bi morali vse faktorje, ki so vplivali na bivanja v nekem kraju, krajevne navade, možnosti prenočevanja in prehrane za gosta in spremstvo, njegovo urejenost, varnost, cestne in vodne poti, znane karte in zemljevide dežele, skratka vse, kar je v povezavi z obravnavano tematiko.

Skrb za mesto

Srednjeveški Ptuj s svojimi ozkimi ulicami, je bil kot vsa ostala srednjeevropska mesta, urejen ali bolje rečeno neurejen, umazan in zato so v njem večkrat izbruhnile kužne bolezni. Tako stanje ni bila posebnost srednjega veka, saj je mesto za svojim obzidjem nespremenjeno živelo skoraj tja do konca 18. stoletja. In vendar je mesto vsaj poskusilo vzdrževati red, snago in varnost v mestu, ki je dajala varnost domačinom in tujcem. Leta 1376 je mesto Ptuj dobilo svoj prvi statut. Nekaj členov obravnava gradbeno-komunalno problematiko, pa najsi gre zaradi zdravja ali lepšega videza mesta. Noben meščan si na zemljišču, ki je bilo last mesta, ni mogel sezidati hiše in si nato ta del zemljišča prilastiti. 2
Trgi in ulice so morali biti zmeraj prehodni. Mestni sodnik je moral prepovedati metanje smeti na ulice, paziti pa je moral, da jih niso založili z lesom. 3 Leta 1513 je bila za tak prekršek določena globa 72 denarjev. 4 Nadzoroval pa je tudi, da so bile vse greznice in ognjišča pregledana, da so meščani sproti kidali in odvažali gnoj iz hlevov in da so odpravili pomanjkljivosti, ki so jih našli pri pregledu. 5 Posebno vlogo je imelo v mestu kopališče, ki ni bilo namenjeno le za osebno higieno, temveč je bilo hkrati družaben in zabaven dogodek. Ker so kopalci ostajali v vodi dolgo, so si čas krajšali s petjem, prinašali so jim jedi, hkrati pa je to bila priložnost za manjše pregrehe in spogledljivosti. Na Ptuju je znana kopalnica ptujskega meščana Mateja “ Mathäus der Bader” iz leta 1377, ki jo je kupil od Nikolaja Reichenchalla. Kopalnica “ Badstube” je bila blizu samostana manjših bratov. Že Reichenchallu jo je podelil s posebnim fevdnim pismom Hartnid Ptujski. Od nje je moral dajati letno štiri marke dobrih graških denaričev (ob kvatrih po eno marko), ob božiču po 10 kopunov, ob veliki noči po eno jagnje. V kopališču so imeli brezplačno kopel gospod Ptujski, njegova gospa, oba njuna komornika, grajski maršal, kuhar, lovec in vsi gospodovi hlapci. 6 1513 ima Ptuj že dve kopališči. Kopališko uto je imel padar Peter v drugi mestni četrti , druga je stala v četrtem kvartu in je lastnik od nje plačal polčetrti denar remanenčnega davka. 7

Tujcu je dajala predvsem varnost v srednjeveškem Ptuju občutek dobrega počutja Ne samo, da so sodnik in svetovalci skrbeli v mirnih časih za varnost mesta z vidika požarne varnosti, 8 mesto je imelo zaprisežene odpiralce mestnih vrat, urejena pa je bila tudi mestna straža, ki so jo opravljali vsi meščani razen mestnega sodnika, dvanajst članov mestnega sveta in osem zastopnikov občine. 9
Če je tuj trgovec prišel v spor z drugim tujcem, ki je bil prav tako po poslih na Ptuju, je bilo tak spor možno rešiti že v mestu, ne da bi bilo zato potrebno iti na deželsko oblast. Postopek je bil hitrejši, k razpravi pa so pritegnili le mestne izvedence. 10
Ko so tujci pripeljali v mesto svoje blago, so morali v mestu tudi dalj časa bivati. Cesar Maksimilijan I. je dal mestu 14. avgusta 1503 skupaj z Ljubljano posebno skladiščno ali prekladalno pravico “ Niederlagsrecht- Stapelrecht”. 11 Ta je mestu dala tri prednosti. 1. so morali tujci svoje blago prodati meščanom, 2. povečan je bil tržni promet in prenočevanje tujcev v mestu, ki so bili prisiljeni dlje časa bivati v mestu, 3. ker je pospeševalo gostinsko, trgovinsko in živilsko obrt v Ptuju, kar je vidno iz mnogih določil statuta 1513. V mestu je bila dobro organizirana služba nosačev, ki jo je vodil mojster mestnih nosačev. Nosač je moral biti tujcu vsak čas na voljo. 12

O prenočevanju in hrani tujcev pravi določilo leta 1513: Tudi ne sme sodnik dovoliti, da bi si kdo izmed tujcev iskal svojo hrano na trgu kakor podgane in druge živali, temveč naj se hrani pri kakem poštenem meščanu in ne v kakem skritem zakotju. “ 13

Na poti

Urejanje in vzdrževanje cest je bilo na deželi v pristojnosti vsake posamezne zemljiške gosposke ali zakupnika, ki pa je cesto, most ali brod vzdrževal samo toliko, da je lahko pobral dohodke. V mestu je bil za urejanje cest in trgov pristojen mestni svet. Potovanja vsaj v nemirnih časih niso bila preveč varna. Potovalnih razmer se je v svojem zapisu dotaknil Paolo Santonino 14, ko je s Ptujske gore preko polja gledal proti Ptuju ter zapisal nekako takole: “Nekoč je bilo Ptujsko polje zelo bogato in rodovitno. Danes temu ni več tako, razlog je politični preobrat in splošno žalostno stanje v deželi. Ptuj se ni veselil nič manj izobilice kruha, vina in mesa, v dobrih letih, kakor sedaj. Sedaj plačaš za dve mladi pitani govedi štiri dukate, dva kruha - lahka kakor pena in bela kakor sneg, boljšega tudi sam ni nikjer videl - en sold . Takoj za Ptujem se namreč prične že prava Ogrska. Na Ptujskem oziroma Dravskem polju ter v soseščini se dnevno potikajo različne roparske tolpe, ki potujoče zasledujejo, jim odvzamejo obleko in denar, da lahko neobremenjeni in olajšani gredo dalje. Nikoli pa niso nasilni in svojih žrtev, ne poškodujejo ali ubijejo.” Sam Santonino je bil mnenja, da roparji pustijo žrtve pri življenju zato, da jih imajo priložnost še drugič izropati, saj je bila ta vrsta cestnega razbojništva v navadi tudi drugod po Savinjskem.
Popotniku je na poti pomagala tudi dobra karta, na kateri so bile vrisane reke, poti in večji kraji. Niti naključni risalci, niti kartografi Ptuja niso izpustili na svojih kartah, kar dokazujejo objavljene karte Štajerske od 2. stol. do 1600, kjer najdemo Ptuj različno poimenovan 1478 Petobivum, 1477-86 Patavio, 1507 Pettav, 1528 Petta, 1559 Pettouia, itd. 15
Vse poti so se opravile peš, z vozom in šele v 18. stoletju s kočijami. V mestih so mestni promet opravljali peš, z nosilnicami in kasneje s fijakerji, tako so v Gradcu prevoz s fijakerjem uvedli leta 1787.

Nazorno si lahko predstavljamo promet po ulicah in cestah ob prebiranju določil cesto policijskega reda za mesto Ptuj iz leta 1888. V mestnem okraju Ptuj so vozili po levi strani ceste, se levo izogibali in desno prehitevali. Kočijaž je moral med vožnjo sedeti na kozlu, da je imel dober pregled po ulici. Nasproti prihajajoče je moral voznik z glasnim kričanjem opozoriti, da jim prihaja nasproti voz. V mestnem predelu je bila uporaba in pokanje z bičem strogo prepovedana, čemur so se kočijaži le s težavo odrekli, saj so z močnim pokanjem bičev radi strašili mimoidoče. Voznik, ki bi med vožnjo zaspal ali bi ga policija zalotila pijanega je bil kaznovan. Ob mraku so morali kočije osvetliti s svetilkami. Seveda je bilo jahanje in vožnja po pločnikih prepovedana. Prestopke so lahko kaznovali do 10 goldinarjev ali z zaporom do 48 ur. 16

Skozi Ptuj

Najbrž so razmere in delo mestnega sveta na Ptuju vzpodbudile nürnberškega trgovca Niclasa Ryterja, ko se je leta 1409 zaradi trgovskih poslov mudil na Ptuju, da se je iz razmer, ki jih je videl na Ptuju ponorčeval in najbrž kar sam zložil pamflet o ptujskem mestnem svetu, ki ga je v pivski družbi v Pešti razlagal drugim. Svet mesta Nürnberga se je Ptujčanom pisno opravičil in se mestnemu svetu leta 1409 zahvalil, ker ni kaznoval njihovega meščana Niclasa Ryterja, ki je v Pešti razširil sramotilno pesem o ptujskem mestnem svetu, in bo njihovim meščanom še nadalje dovolil potovati skozi Ptuj. 17

Na Ptuju je leta 1787 umrl plesni mojster iz Celovca Joseph de Moill. Njegovo revno premoženje, srebrna ura in sponka za ovratno ruto, star klobuk, lasulje, ena srajca, suknja in rdeča vesta, en par starih čevljev , stare zimske rokavice, stara tobačnica in sprehajalna palica, je bilo ocenjeno na 8 gold 56 kr, ter na licitaciji prodano za 16 goldinarjev 16 krajcarjev je komajda zadostovalo za pokritje vseh stroškov. Gostov te vrste si Ptuj ni želel, pa naj so si v mestu iskali delo ali bili le naključni obiskovalci. 18

Vandranje

Po pravilih posameznih cehov so morali pomočniki vsaj določeno število let popotovati od mojstra do mojstra, da so si pridobili nove izkušnje.Vandravec je običajno prebival kar pri mojstru, če pa ta ni imel prostora pa pri kakšnem drugem meščanu, ali v hospicu. Domači pomočniki so odhajali na tuje, tuji so prišli na Ptuj. Naj navedemo le nekaj imen in krajev od koder so lončarji prihajali na Ptuj. Gregor Weinperger iz Koprivnice, Luka Khäster iz Škofje Loke, Mmelcharth Graff iz Passaua, Pavel Holzapfel iz Lipnice, Rupreht Hoffer iz Knittelfelda, Mihael Alt iz Črnomlja. 19

Romanje

Ptujčani so radi odhajali na božje poti. Tudi usnjarski mojster Heinrich Wundsam in njegova žena sta se šla zahvalit na Goro, ko se jima je rodil po dolgih letih neplodnega zakona sin, ki sta ga nato tako tragično izgubila. Dogodek, ki je temeljil na resničnem dogodku, je v povesti Usnjarska hiša, opisala ptujska pisateljica Anna Wittula.

Potovanje za zabavo - železnica - popotna literatura.

Če je Ptuj živel v srednjem veku bogato življenje in je bil v centru evropskih dogajanj, je bil na začetku 19. stoletja nekako na obrobju vseh dogajanj, zdi se, da je izgubil bitko s časom, saj so v Grazer Zeitung novice iz Ptuja običajno zapisali kar z naslovom “ iz province”. Kdaj je prešlo samo potovanje iz prej navedenih razlogov v letoviščarstvo ter kdaj se prične resnični začetek tujskega prometa pri nas ne moremo natančno zapisati.

Na Ptuju je živelo mnogo meščanov, ki so se zavedali pomembnosti zbranih kulturnozgodovinskih spomenikov, ki so se skozi stoletja ohranili v mestu. Eden izmed takih je bil ptujski meščan Leopold Schickelgruber. Kakor drugi meščani, ki so imeli v bližnjih haloških in slovenjegoriških goricah svoje vinogradniške hiše, je ob praznikih, domačih praznovanjih in trgatvah vabil k sebi goste od blizu in daleč. Zapustil nam je zapis o podobi Ptuja iz začetka 19. stoletja. Schickelgruber je bil tesarski mojster in je od leta 1809 vzdrževal tudi ptujski most. V Zavrču je leta 1799 kupil velik vinograd za katerega je zapisal pregled vinskih letin od 1799 - 1817, ob goricah pa je postavil manjšo kapelico. V kroniki, ki jo je vzidal v hišo je zapisal: ” Ptujčani so bili od nekdaj znani kot ljudje vesele narave in celo šest kislih vinskih letin jim ni pokvarilo te veselosti. V času vinske trgatve izgleda, kakor da je mesto izumrlo, kajti vsi hitijo veselih src v haloške vinograde ali pa proti Zavrču in če muzikantje ne pridejo sami, jih povabimo, da nam igrajo vesele valčke.
V puščavah se vijejo karavane, pri nas potujejo karavane veselih ljudi proti goricam. Prvi se veselijo vode, pri nas pa se mora v kozarcih lesketati dobro vino.” 20
Na posestvu je zgradil prelepo hišo, ki jo je kasneje podedovala njegova hči Ana, ki se je poročila s Francem Wibmerjem, znanim ptujskim medičarjem. Družina Wibmer je dedovo tradicijo nadaljevala in je vabila v gorice različne goste, prirejala tam celo gledališke predstave, koncerte, skratka živela pravo letoviščarsko življenje, o katerem priča vpisna knjiga družine Wibmer . 21
Pa ne samo družine tudi razna društva so skrbela za družabnost, potovanje ljudi na Ptuj, pa naj je bilo le za eno noč ali več dni. Naj omenim tukaj le enega, ko je na velikonočno nedeljo 19. maja 1861 mariborsko moško pevsko društvo pripravilo vožnjo z ladjo od Maribora do Ptuja ter prišlo na obisk na Ptuj. Ladja je bila belo zeleno pobarvana, spredaj je imela velik lok z obema mestnima grboma in zlato liro. Dravski most je bil slavnostno okrašen. Ptujčani pa so jih pozdravili s streli iz možnarjev, pozdravil pa jih je župan mesta. Sama vožnja, ki je trajala štiri ure, je nudila gostom mnogo zanimivosti, prevzela jih je lepa pokrajina, druščina 120 gostov na ladji pa se je zabavala tudi zaradi raznih pripetljajev.
Na Ptuju so goste kasneje odpeljali v dvorano na strelišču, kjer je bil dobrodelni koncert, katerega dohodek je bil namenjen za ureditev nižje realke.
Naslednji dan je množica pevcev imela v cerkvi mašo, kjer sta skupno pela ptujski in mariborski zbor, Table d’hôte je bila ponovno na strelišču, zvečer je bil ples. 21. maja je društvo odpotovalo z vlakom domov. 22

Ptuj najdemo v vseh opisih Štajerske, isto velja za njegovo upodabljanje, saj je bil z mogočnim gradom in mestom vedno privlačen za risarje suit, albumov, zbirk vedut mest in trgov, ki jih je za Štajersko cela vrsta. 23 Že pred izidom Raispove knjige Ptuj najstarejše štajersko mesto leta 1858, ki je zapisan kot obsežen topografsko- zgodovinski prikaz mesta, je zase na svojih potovanjih zapisoval vtise ter jih poimenoval Skice iz mojega popotnega življenja 1838, 1840. V njih je opisal kraje, ki jih je obiskal Maribor, Gradec, Dunaj, Linz, Salzburg, Celovec, Ljubljano, Benetke, Padovo, Vicenzo, Trbiž, Videm. Njegovi zapisi imajo karakter pravega turističnega vodiča. 24 Leta 1860 je Ptuj dobil železnico in Ferdinand Raisp, ki je sestavljal mestno kroniko ter zanjo zbiral razno gradivo, je po naročilu vodstva južne železnice opisal gradnjo tega odseka in kraje od Pragerskega do Velike Kaniže. Ta knjižica pa je že pravi turistični vodnik.

Olepševalo in tujsko prometno društvo Ptuj

Železnica, povečano število obiskovalcev Ptuja, višja kulturna raven, gibanje prebivalstva, ki so odprle poti kozmopolitskim idejam so privedle do ustanovitve Olepševalnega društva Ptuj. 4. januarja 1886 sta v imenu pripravljalnega odbora poslala dopis na deželno namestništvo v Gradcu Emerich Teutschmann in Josef Fürst. V dopisu navajata, da bo na Ptuju ustanovljeno Olepševalno društvo, ki bo v mestu prevzelo skrb za urejanje vrtov, povečalo bo nasade dreves, z drevesi bo zasadilo promenadne poti, predvsem pa bo njegova naloga, da bo naredilo v mestu novi park. Društvo bo skrbelo za izgled mesta, kakor je sodobnemu času primerno. Priložena so bila pravila z datumom 2. januar 1886. Namestništvo je z dopisom Fürstu odgovorilo, da se ustanovitev tega društva na podlagi tako sestavljenih pravil po čl. 6 zakona o društvih 15.11. 1867 RGBL 134 začasno ne sme odobriti. Pravila so predvidevala skupno vodstvo, zakon pa je dovoljeval vodenje društva le eni fizični osebi.
Ko je odbor pravila uskladil z zakonom, so bila predložena v ponovni pregled na namestništvo, ki jih je odobrilo dne 23. januarja 1886. Po zapisnih pravilih je bil torej namen društva olepšanje kraja:
a) z vrtovi,
b) ureditev sprehajalnih poti,
c)ureditev novega parka, urejenega tako, da bo ustrezal novim socialnim razmeram časa.
Društvo je bilo povsem samostojno pri odločanju in pripravljanju načrtov ter izbiri le teh. Ureditvena dela ali naprave, ki bi jih morali postaviti na tujih zemljiščih bodo uredili tako, da bodo od lastnikov pridobili potrebna dovoljenja.
Društvo se bo financiralo z izrednimi prihodki iz prireditev, ki bodo šle v korist društva. S sredstvi ustanoviteljev, ki bodo za delo društva prispevali več kot 30 goldinarjev. Z raznimi darili, ki bodo namensko namenjena in bodo znašala manj kot 30 goldinarjev, z redno letno članarino, ki navzgor ni imela omejitve, spodnja meja pa je bila postavljena na 2 goldinarja letno.
Ustanovitelji in donatorji so lahko moški in ženske. Imena ustanoviteljev je potrebno vedno ohraniti. Pri posebno bogatih legatih, se je društvo obvezalo, da bo tisti del ureditve poimenovalo po darovalcu. Nato so sledila določila o izvršnem odboru, ki je štel 10 članov, skupščini, delu in pristojnosti vseh teh. Če bi društvo nehalo delovati, bi naj premoženje prevzela mestna občina Ptuj, ki pa ga mora porabiti v smislu teh pravil. 25

Podoben vendar bolj obširen dopis s prošnjo za subvencijo, je poslal Fürst v imenu pripravljalnega odbora tudi mestni občini dne 13. januarja 1886.Poleg namena društva so navedli, da so člani sami zbrali 1000 gold, ki so namenjena za ureditev parka, ki bo predvidoma zajemal 2000 m sprehajalnih poti, zasadili bodo 450-500 dreves ter postavili 20 -30 klopi. Tudi druga mesta podpirajo taka prizadevanja, saj je mesto Celje Olepševalnemu društvu zastonj podarilo livado in objekte, ki so tam stali v vrednosti 8500 gold. 26
V letu 1890 je društvo razširilo ime in krog delovanja. Ustanovili so dve novi združenji: Tujsko-prometno in Gradbeno društvo. Na občnem zboru 19. aprila so sklenili, da ni smiselno imeti posebnega Tujsko-prometnega društva. V noveliranem statutu z dne 17. maja 1890, ki so ga predložili deželnemu namestništvu, je bil na novo opredeljen namen društva:
I. olepševanje mesta in okolice z urejevanjem vrtov, zasajanjem parkov, urejanje potk in vzdrževanje že urejenega;
II. pospeševanje tujskega prometa s postavitvijo informacijskih tabel in kažipotov, ureditev in olajšanje prometa, nadzor in izboljšanje nočitvenih možnosti, prirejanje družabnih izletov, srečanj, promenadnih koncertov, vodstev, itd. 27

Ko je pripravljalni odbor leta 1886 ustanavljal Olepševalno društvo za Ptuj in okolico ga k temu ni vodila le skrb za lepo mesto, temveč tudi želja privabiti čim več tujcev in ne samo naključnih popotnikov,ki so zaradi posla morali na Ptuj. To je društvu v prvih desetletjih njegovega delovanja tudi uspelo, saj je turizem pričel doživljati svoj razcvet prav v 19. stoletju s stalnim naraščanjem vse do danes, ko ga obravnavamo kot pomembno gospodarsko vejo.


Opombe:
1. Marjeta Ciglenečki, Letoviščarstvo na Ptuju v 19. stoletju, Ptujski zbornik V., Ptuj 1986, str. 309. Avtorica je poleg članka pripravila tudi razstavo z enakim naslovom, ki je bila oktobra in novembra 1984 v gostinskih prostorih Ptujskih toplic. Ker je v svojem prispevku obdelala tudi zgodovinski nastanek Olepševalnega in kasneje tujsko prometnega društva, že znanih dejstev ne bom ponavljala, temveč vsebuje moj prispevek le nekaj dopolnil.
2. ZAP, FKS šk. 27, Statut mesta Ptuja 1376 ( dalje Statut 1376 ), člen 65.
3. Statut 1376, člen 63.
4. ZAP, Rokopisna zbirka, sign. R-69 Statut mesta Ptuja 1513, avgust 5. ( dalje Statut 1513) , člen 87. Prevod tega statuta je naredil leta 1979 dr. Jože Mlinarič.
5. Statut 1376, člen 64.
6. ZAP, FKS regest 194: 1377, januar 16. (orig. v deželnem arhivu v Linzu, prepis v ŠDA).
7. Statut 1513, člen 174.
8. Statut 1513, čl od 191 do 194.
9. Statut 1513, člena 196,197.
10. Statut 1376, člen 190.
11. Josip Žontar , Vloga in pomen Ptuja v mednarodni trgovini poznega srednjega in novega veka. Kronika, 1971, štev. 3, str. 149-150.
12. Statut 1513, člena 115 in 121.
13. Statut 1513, člen 206.
14. Die Reisetagebücher des Paolo Santonino 1485 - 1487, aus dem Lateinischen übertragen von Rudolf Egger, Klagenfurt 1947, str. 147 - 148.
15. Dr. Josef von Zahn, Steiermark in der Kartenbilde der Zeiten vom 2. Jahrhundert bis 1600. Herausgegeben durch das Steiermärkisches Landesarchiv , Graz 1895. Litographien von E. P. Presuhn.
16. ZAP, Varia, šk. 2, ov. 27, Cestno policijski red za mesto Ptuj 1888, sprejet na seji mestnega sveta 4. junija in s pričetkom veljave od 1. julija 1888.
17. ZAP, FKS, mikronegativi št. 89/514.
18. ZAP, Arhiv mesta Ptuja , knjiga z vpisi zapuščinskih inventarjev 1776 - 1790, str. 192, 283.
19. ZAP, Cehi, CK-1, Vpisni register pomočnikov lončarskega ceha v Ptuju 1566 - 1789, vpisi za l. 1566- 1596.
20. Marija Hernja Masten, Človek,ki se je v zgodovino zapisal sam- Ptujčan Leopold Schickelgruber, Kronika 1991, št 1/2, str. 71 - 76.
21. Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Rokopisi sign. H - Vpisna knjiga družine Wibmer.
22. ZAP, Muzejsko društvo, šk. 42, Priloge k Raispovi kroniki, Morgenblatt, št.125, 26. maj 1861. 23. gl. op. 1, Ciglenečki, Letoviščarstvo na Ptuju v 19, stoletju.
24. Knjižnica Ivana Potrča Ptuj, Rokopisni, S- 94 , Ferdinand Raisp, Scizzen aus meinen Wanderleben 1838, 1840.
25. ŠDA, Štajersko deželno namestništvo, fasc. 53, spisi 323/1886.
26. ZAP, MOP, šk.12, spis 186 - 1886.
27. ŠDA, Štajersko deželno namestništvo, fasc. 53, spis 323/1890.

Pripravila Hernja Marija Masten