Plebiscit - 10. oktober 1920

Po prvi svetovni vojni na Koroškem ni prišlo do takojšnjega vojaškega prevzema oblasti, njeno zasedanje se je vleklo vse do pogajanj. Ker vprašanje slovensko (jugoslovansko) – avstrijske državne razmejitve ob razpadu Avstro-Ogrske ni bilo rešeno ne s strani zaveznikov ne z neposrednim dvostrankarskim sporazumom, kakor tudi ne s slovenskimi (jsl.) – avstrijskimi mejnimi boji, je prišlo do koroškega plebiscita, ki so ga sprejeli na mirovni konferenci v Parizu, konec maja 1919.  Z mirovno pogodbo iz Saint Germaina so septembra 1919 območje plebiscita razdelili na južno cono A pod jugoslovansko upravo in cono B pod avstrijsko upravo. V primeru, da bi se ljudje v coni A odločili za kraljevino SHS, je bil predviden tudi plebiscit za cono B. 

Po odločbi z dne 8.6.1920 so odločili, da bo plebiscitno komisijo sestavljalo pet članov, ki so jih imenovale Velika Britanija, Francija, Italija, Avstrija in Jugoslavija. Tako je bil desetega oktobra 1920 izveden plebiscit. V coni A so lahko volili vsi, ki so imeli bivališče v coni A (tudi če so dejansko stanovali drugje), med conama A in B je bil omogočen prost prehod.   Bistveno vlogo pa je pri vsem odigrala propaganda. Le-tej so koroške deželne oblasti namenile veliko več pozornosti kot Jugoslovani, in vanjo vložile tudi veliko denarja. Zavedali so se, da pri plebiscitu brez slovenskih glasov ne bo mogoče doseči večine. Konce septembra 1919 so celo ustanovili deželno agitacijsko vodstvo (LAL). Bistvena izhodišča avstrijske propagande so bila: koroški deželni patriotizem, opozarjanje na »služenje« pravoslavnemu kralju, opozarjajo, da bi bili v Jugoslaviji odrezani od ekonomska središča ter da bi bili v SHS nekonkurenčni in da je Avstrija vseeno svobodna republika, kjer so delavci organizirani in podobno, bistveno pa je bilo zagotavljanje, da bodo Slovenci z glasovanjem za Avstrijo vsestransko spoštovana in enakopravna narodnost. Na drugi strani pa so naše oblasti na javnih shodih poudarjale predvsem nacionalno zavest, kar pa je bilo očitno premalo. Takšen javni manifestacijski shod za koroški plebiscit je bil 26. septembra 1920 tudi na Ptuju, na Florjanskem trgu pred mestno hišo (ZAP, MOP, leto 1920, šk. 246, spis št. 26/69).

Slovensko govoreči, ki so glasovali za nadaljnje življenje v Avstriji so delovali v skladu z avstrijsko plebiscitno propagando, pri čemer pa so pozabili, da tukaj ni šlo za odločitev za pripadnost določeni kulturi ali jeziku, temveč vključitvi v eno izmed obeh držav. Zanimivo je, da so na plebiscitu lahko glasovale tako ženske kot moški. Koroška je tako z rezultatom 59% - 41% pripadla Avstriji. Slovenci so bili šokirani.

Avstrijska delegacija je pozdravila plebiscit v Celovški kotlini, istočasno pa je z raznimi opozorili (češ, da je tudi mariborska kotlina prav tako gospodarska celota kot celovški bazen) začela pripravljati teren za to, da bi na plebiscitu odločili tudi usodo Maribora. Te načrte je še posebej podpirala italijanska delegacija. Vendar je ameriški ekspert Johnson avgusta 1920 poslal članom ožje ameriške delegacije memorandum, v katerem se je izrekel zoper plebiscit na območju Maribora, »saj je to mesto tako v geografskem kot gospodarskem smislu integralni del Jugoslavije«. Opozorila so zalegla, končni sklep pa je bil, da je meja Mura, da pride Radgona pod Avstrijo brez plebiscita, prav tako Maribor pod Jugoslavijo brez plebiscita. Usoda naše meje na Štajerskem je bila tako končno določena.

Želje po spreminjanju mej pa so pri naših avstrijskih sosedih živele  naprej. Tako zasledimo v nekem dokumentu (ZAP, MOP, leto 1921, šk. 251, spis št. 562/22) izražene težnje po plebiscitu tudi za mesto Ptuj in njegovo okolico, »češ, da je večina tukajšnjega življa nemška, odnosno nemškega mišljenja in da hrepeni po združitvi z Avstrijsko republiko«. Razširjenje teh vesti o spremembi naših severnih mej so se začele pojavljati v nemškem časopisju, in to v času,  ko je bila naša državna meja že urejena in je »naše skoz in skoz slovensko in lojalno prebivalstvo srečno, da se nahaja izven mej propadle Nemške Avstrije, ki nam je po srcu in čustvovanju tudi popolnoma tuja«.

V našem časopisju so bile objavljene vesti, da delujejo v republiki Avstriji posebni odbori, zlasti »Südmarke», »ki kujejo proti nam, Slovencem, sovražne naklepe in načrte, naperjene posebej proti nedotakljivosti naših državnih mej«. Zastopniki ptujskega okraja so na to pisanje nemudoma reagirali in podali po vladnem komisarju Brenčiču protest na deželno vlado v Ljubljani in osrednjo vlado v Beogradu, sprejet na seji sosveta okrajnega zastopa v Ptuju, dne 13. januarja 1921 (ZAP, MOP, leto 1921, šk. 251, spis št. 562/22). Ob tem ugotavljajo, da te načrte vodijo le posamezniki, torej tisti, ki so bili ob razpadu avstro-ogrske monarhije izgnani ali pa so zbežali, ne da bi jih ob tem zadela kakšna »ostrejša ljudska sodba«. Te ljudi so označili za »usiljence in rogovileže«, ki nimajo nobene pravice, da bi v Gradcu govorili v imenu prebivalstva ptujskega okraja. Njihov namen bi naj bilo vzbujanje prepričanja (predvsem v gospodarskih krogih), da še razmere v novi jugoslovanski državi niso ustaljene in da je položaj države nesiguren. Na ta način bi naj onemogočili gospodarski razvoj države. Na vlado so se obrnili s prošnjo, da z vso strogostjo nastopi proti takemu delovanju »brezvestnih izvrženih elementov« ter s primernim pritiskom pri vladi Republike Avstrije prepreči nadaljnjo motenje predvsem gospodarskega razvoja. V primeru, da vlada Republike Avstrije ne bi imela posluha, se naj smatra, »da daje tem brezvestnežem potuho in zaščito. V tem primeru pa je treba, da nastopi naša vlada proti nemško-mislečemu življu v naši državi ter na ta način prisili naše sovražnike k dostojnemu obnašanju«.

Večino plebiscitnih obljub pa so Avstrijci prelomili že v novembru leta 1920. Na seji koroškega deželnega zbora so odkrito napovedali hitro ponemčenje Slovencev. Slovenci na Koroškem so se umaknili iz javnega življenja, intelektualci so se morali izseliti, dvojezične šole pa so le še pripomogle k ponemčevanju. Le–to je imelo za posledico, da je slovenska manjšina na Koroškem skozi desetletja začela počasi izumirati. Tako ravnanje pa lahko služi tudi kot dokaz, da so imperialistične in ekspanzionistične težnje živele tudi po nastanku novih držav (Poljska, Češka, Jugoslavija)  in spremenjenem političnem režimu v Nemčiji in Avstriji. Še naprej so živele sile, ki se tem idejam niso odrekle in ki jih je pozneje prevzel nemški nacionalni socializem. 

                                                                                               Katja Zupanič prof., arhivistka

V: Ptujčan, oktober, november 2003                                                   Zgodovinski arhiv Ptuj