TRADICIJA NOTARSKEGA STANU

»Sodnik sodi, odvetnik zagovarja posameznikove zasebne interese pred javnostjo, notar skrbi za javno varnost. Kot sestavljalcu listin mu pripada kot nosilcu pomembnih nalog na tako imenovanem nepravdnem postopku, da v pravilnem usmerjanju strank, da v skladu z zakonom in v jasnem oblikovanju njihovega pravnega poslovanja vzdržuje miroljubno sožitje v pravni državi« (Prim. Meyer August, Die Notariatsordnungen von 1512 und 1871, als Beiträge zur Rechtssicherheit, Salzburg 1971, str. 45).

Večina nas, se je že zagotovo kdaj oglasila v notarski pisarni, da bi se za reševanje posameznih zadev (overitve oporok, podpisov in prepisov, overitve različnih pisanj, kot so npr. lasten notarski zapis, notarsko potrdilo, tiskano pisanje, kopija načrta, risbe, overitev posameznih strani iz dokumenta, pogodba, izjava, . . .) po izven sodni poti obrnila na nepristransko institucijo.

Na podlagi arhivskega gradiva v slovenskih arhivih, ki hranijo gradivo notarjev, govorimo o dveh smereh razvoja notariata – obalni tip notariata in celinski tip notariata. Zanimiv za nas je slednji, ki se je po mnenju prof. Vilfana razvil sorazmerno pozno in samo delno.

Pismene pogodbe so se sklepale pred osebami, ki so po svojem položaju ali drugih lastnostih uživale posebno zaupanje. Po njih zapisana pogodba je imela nedvomno moč. Take osebe, ki so uživale »javno vero« (»fides publica«) so bili notarji. Prvotno notarjev niso ostro ločili od raznih pisarjev – E. Planer je označil notariat kot pomožno službo, kot službo protokolista deželnega sodnika. Prvotni sodni pisarji so se okoli 1100 osamosvojili, od konca 12. stoletja je nekatere notarje imenoval cesar, kmalu pa je notariat pospeševala zlasti katoliška cerkev. Prvi notarji so bili tako pogosto kleriki nižjih redov, njihov položaj pa je lahko postal deden.

Javni notarji (»notarii publici«) so izpričani v večjih mestih že v prvi polovici 14. st. . Satut mesta Ptuj iz leta 1376, omenja mestnega pisarja, ki je moral biti prisoten ob vsakem uradovanju sodnika. Ob tem je moral sestaviti listino, ki je pozneje veljala kot dokaz:« Tudi naj ima ta sodnik v sebi v ograji vedno svojega pisarja, ki naj je (navzoč) pri vseh tožbah ter naj zapisuje dokazilna pisma, ki se dajajo pred sodiščem« (Statut mesta Ptuj 1376, Zgodovinski arhiv Ptuj, 1998, str. 140, 49. člen). Tako kot sodnik, tudi mestni pisar mestu ni plačeval davka od svoje službe: »Ko se nalaga običajni davek, sodnik in mestni pisar ne dajeta davka. In za pobiranje davka, naj je velik ali majhen, pripadata (za to) od njega mestnemu pisarju dve marki in biriču pol libre« (Statut mesta Ptuj 1376, Zgodovinski arhiv Ptuj, 1998, str. 144, 80. člen). V 15. stoletju pa se tudi na Ptuju že omenja notarius publicus - mestni (javni) notar GREGOR. Le-ta je izpričan v testamentu ptujskega zdravnika Markvarda Stellinga iz 15. stoletja (leta 1467), magistra svobodnih umetnosti in doktorja medicine. Notar Gregor je za svojo pisarsko uslugo prejel celo denar testatorja Stellinga (listina v Štajerskem deželnem arhivu, št. 7222b: 1467 XII 15. Ptuj, v: Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru, Ptuj, 1996).

Z notarskim redom iz leta 1512 je cesar Maksimiljan I. želel postaviti trdne temelje instituciji notariata, ki je obstajala že od 13. st. dalje. »Ta red je bil potreben zaradi verodostojne javne listine, s pomočjo katere bi naj za večno bila ohranjena mnenja, volja, dejanja ljudi in da se odpravijo nevednost, malomarnost in zahrbtnost. Zaradi tega je uvedba notariata koristna in nujna« (Korenine notariata na Slovenskem, Maribor 1996, str.16). Do takrat veljavna pravila je cesar Maksimiljan I. povzel v določbe, ki so natančno določale pogoje imenovanja, odpoklica in izpopolnjevanja notarjev. Notar je moral v prisegi obljubiti, da bo svojo službo opravljal po vesti, zvesto cesarju in cesarstvu. Za vsako škodo, ki bi lahko nastala ob njegovem delu, je notar odgovarjal sam.

Skozi leta se je funkcija notarja izgubljala. V 17. stoletju reformirani sodni red za Štajersko ne pozna več notarja, govori le o solicitatorju. V času cesarja Jožefa II. je notariat, ki je bil potreben za varen in urejen pravni promet, izgubil skoraj vsak pomen.

Po marčni revoluciji leta 1848 se je v habsburški monarhiji na novo oblikovalo tudi področje pravosodja. 2. oktobra 1850 je v skladu s cesarskim sklepom (z dne 9. maja 1850) izšel notarski red (v sedemnajstih poglavjih z 186. členi), ki je razglašal organizacijo, izvrševanje, vodenje in področje institucije notariata. Službena mesta za notarja so bila sistematizirana, notarje za posamezni sodni okraj pa je na predlog notarske zbornice imenovalo Ministrstvo za pravosodje. Za Štajersko kronovino je višje sodišče v Gradcu določilo notarske okraje in notarska mesta. Notar je imel svojo pisarno in je bil osebno odgovoren za vsako škodo, ki bi lahko nastala iz njegovega nevestnega in nerednega opravljanja. Zato je moral vsak notar položiti varščino, ki je znašala okoli 1000 goldinarjev, za svoje delo in trud pa je imel  pravico terjati plačilo po predpisani notarski tarifi. Uporaba tarife je bila točno določena in obvezna.

Za območje okrajnega sodišča Ptuj sta bili določeni dve notarski mesti. Za katera dva notarja je šlo, žal ni bilo moč ugotoviti, glede na ohranjenost gradiva, ki ga hranimo, pa so zagotovo bili med prvimi Johann Schönwetter, Rodoschegg Franc in Filaferro Ferdinand.

Delo notarja je bilo cenjeno in dobro plačano, zato se je ob vsakokratni izpraznitvi notarskega mesta potegovalo kar nekaj kandidatov. V zapisniku Franca Strafella z dne 14. februarja 1890, v zvezi z razpisom prostega mesta za notarja na Ptuju (ZAP, MOP, šk. 32, spis št. 1006) beremo, da je njegov šef – notar Johann Schönwetter leta 1889 preminil. Omenjeni zaradi stečaja ni zapustil nobenega premoženja, njegova soproga Juliana Schönwetter pa se je znašla v »veliki stiski in uboštvu«. Ob izpraznitvi notarskega mesta (zaradi smrti) je na razpis za notarja kandidiral tudi Franc Stafella, Schönwettrov namestnik (Substitut), obenem pa se kot kandidat omenja tudi Strafellov svak Viktor Schönwetter, notar v Tržiču. Le–ta bi naj ob morebitni postavitvi za notarja v Ptuju prevzel vso skrb za svojo mater Juliano Schönwetter, ki je ostala brez vsakega premoženja. Tudi v primeru, če bi za notarja bil izbran Franc Strafella, omenjeni obljublja, da bo vzdrževal svakinjo Juliano za čas njenega življenja. Komu je pripadlo mesto umrlega notarja Schönwettra ne vemo, je pa Franc Strafella bil notar na Ptuju v začetku 20. st., kar nam dokazuje ohranjenost njegovega notarskega gradiva za leta od 1913 – 1924. Ostali notarji, ki so delovali na področju sodnega okraja Ptuj so bili naslednji: Filaferro Ferdinand, Filaferro Karel, Grobelnik Ludvik, Koser Maks, Oschgan Simon, Rodoschegg Franc, Strafella Franc, Schönwetter Ivan, Pravdič Viktor, Pichler Karl.

V Zgodovinskem arhivu Ptuj hranimo darilne, prisvojilne, menjalne in kupo-prodajne pogodbe, ki so jih sestavili omenjeni notarji, pa tudi večje število testamentov, prepisov, overitev in zaznamkov. Gradiva, ki bi se nanašalo osebno na notarje in njihovo življenje pa je zanemarljivo. Njihovo »prisotnost« nam izpričujejo nagrobniki na starem ptujskem mestnem pokopališču, kjer je pokopanih nekaj notarjev. Med nagrobniki še posebej izstopa napis razgledanega moža, arheologa in notarja v Ormožu  - Viktorja Skrabarja (1877 - 1938) v latinščini. Njegova žena je dala na nagrobnik zapisati naslednje vrstice:

 »Hic qviescit in pace                                     »Tukaj počiva v miru

Viktor Skrabar civis – poetoviensis                  Viktor Skrabar  meščan - ptujski

notarius  publicus.                                         javni notar.

Natus – die – IX  FEB  MDCCCLXXVII             Rojen – dne 14. februarja 1877

Abii – die – XII  IVLLI  MCMXXXVIII                  Umrl – dne 12. julija 1938

amorem – studiumque – suum monumentis pariis – dedit     

Marito – optimo – uxor P«    

Tukaj je tudi grobnica družine Filaferro, v kateri sta bila kar dva notarja. Na sredinski nagrobni plošči, ki je, tako kot ostali dve stranski, vzidana v obzidje pokopališča, je napis »Familie Filaferro«, pod njim pa je zapisano ime Carl – K. (Kaiserlich) K. (Königlichen) Notar (1847 – 1913), na levi plošči pa Ferdinand Filaferro – K.K. Notar (1799 – 18?4).

Z ustanovitvijo države SHS, ki na svojem celotnem ozemlju ni poznala institucije notariata, s sprejetjem notarskega zakona notariat ni bil več vprašljiv. Ponovno so se težave pojavile ob začetku druge svetovne vojne, ko so Nemci na zasedenem ozemlju pregnali slovenske notarje in jih nadomestili s takimi, ki so bili naklonjeni njim. Z organiziranjem nove oblasti je sledilo obdobje brez notariata (Odluka o ukidanju javnih beležnika i javnobeležniških komora, dne 17. novembra 1944, Ur. I. DFJ, št. 1/45).

S sprejemom Zakona o notariatu leta 1993 (Ur. l. RS 13/93) pa ostaja poklic notarja kot »zapisovalca volje, pravic in dolžnosti človeka do sočloveka, velikega tehtalca – »librarius«, ki vse pravilno tehta in prevaja vsa njemu zaupana dela v javno podobo«, skozi stoletja nespremenjen. S spoštovanjem in izpolnjevanjem le-tega, ostaja pravna kultura porok varnosti in svobode.

                                                                                         Katja Zupanič

prof., arhivistka

Objavljeno v dveh delih: Ptujčan, maj, junij 2003