Pečati mesta Ptuja

Najstarejši ohranjeni pečat mesta Ptuj na listini iz leta 1273.
Centralni arhiv nemškega viteškega reda na Dunaju

Že sama formulacija pečata v napisu - pečat mesta »sigilum civitatis« - priča o tem, da je bil Ptuj v 13. stoletju izoblikovano mesto z razvito srednjeveško mestno avtonomijo. Med znake mestne uprave lahko prav gotovo na prvo mesto postavimo mestni pečat, saj se je z njim mestna skupnost, občina, torej občestvo meščanov izkazovalo, partnerji pa so jo morali upoštevati kot pravno osebo.
Mestni pečat poleg mestnega obzidja, sejma, sejemskega miru in mestnega prava ter kasneje mestnega grba, simbolno označuje pomen in moč mestne avtonomije. Zato predstavlja pečat razpoznavni, identifikacijski in overitveni znak mesta. Proti zlorabi pečata, ponareditvi ali lažnemu odtisu so veljala stroga kazenska merila, saj je pečat izkazoval najvišjo pravno kvaliteto, zagotovilo verodostojnosti, ki jo je ohranil vse do danes.

Leta 2003 je preteklo 730 let od nam prvega znanega odtisa na listini iz leta 1273. Tako prvi kot tudi naslednji ptujski pečatniki sodijo v sam vrh tovrstne evropske dediščine. Pred leti je Komite za sigilografijo pri Mednarodnem arhivskem svetu izvedel popis ohranjenih pečatnikov, v katerega sta vključena tudi oba starejša ptujska. Ker ptujski arhiv ne hrani svojih pečatnikov, tiparjev oziroma orodij za odtiskovanje pečatov, kot jih je poimenovala dr. Maja Žvanut, temveč le pečate, odtisnjena sporočila, se bo pričujoča razprava na kratko dotaknila zgodovine nastanka pečata, pečatnikov in odtisnjenih pečatov, narejenih z mestnimi pečatniki. S pričujočo knjižico želim predstaviti starejše ptujske mestne pečate in grb, saj so ti odraz razvoja mesta, njegove avtonomije in sodijo med dragocenosti naše preteklosti. Najbrž je prav zaradi tega Mestna občina Ptuj leta 1995 uvedla kot eno izmed spominskih priznanj Pečat mesta Ptuja.

O nastanku in razvoju pečata

Prvi mestni pečati so nastali v prvi polovici 12. stoletja v Nemčiji v Porenju. Njihova raba se je hitro razširila tudi na druga mesta v Evropi. Novonastala mesta so se zgledovala po starejših s tradicijo, da bi tako dokazovala svoj mestni status. Naj navedem nekaj najstarejših znanih pečatov mest v Evropi: Köln 1149, ki velja za najstarejši pečat Evrope, Liege v Belgiji 1185, v Franciji Arles 1180.
Med avstrijskimi mesti pa Dunaj 1255, Gradec 1261, Fürstenfeld 1273 in Bruck 1292.
Med najstarejše pečate slovenskih mest sodijo tisti iz 13. stoletja, za Maribor iz leta 1271, Ptuj 1273, Ljubljano 1280.

Uporaba pečata

Sigilum je pomanjševalna oblika besede signum, grško sphragis, kar v bistvu pomeni »znak«. Iz grške besede izhaja naziv sfragistika, pomožna zgodovinska veda, ki se ukvarja s pečati. Pečat označuje v prvi vrsti odtis neke izrezljane podobe (tipar, pečat, žig) v mehko ali strjajočo se podlago (vosek, kovino), v novejšem času je to tudi odtis oblike s pomočjo barve ali pa je njegova izvedba v obliki slepega odtisa. Namen pečata je, da s pomočjo tiparja - pečatnika, ki ima izrezljano figuro in napis, njegov lastnik z njim dokazuje verodostojnost svoje volje.

Pečat ima naslednje namene:
- služi kot razpoznavni znak ali izkaz,
- služi kot zapiralno pečatno sredstvo,
- varuje tajnost vsebine pred nepoklicanimi,
- vsebini zagotavlja verodostojnost.

Kot sredstvo listinskega overjanja je imel pečat dva namena:
- izraz nekega pravno zavezujočega izreka volje lastnika pečata,
- znak overitve ali pričanje pri dejanju neke tretje osebe (pečatenje v tuji zadevi).

V srednjem veku je lahko pečat uporabljal vsakdo, ki je bil pravno zmožen, ki je imel pečat in je imel razlog, da je pečatil. To je veljalo predvsem za tiste višje socialne sloje, pri katerih se je uveljavila pisna oblika pravnega poslovanja. Razumljivo je, da je bil ta krog razmeroma majhen in še znotraj njega je zaradi pravnih potreb prišlo do diferenciacije pri pečatenju, saj je imel pečat dokazilno moč in je veljal kot overitveno sredstvo. V krogu tistih, ki so imeli pravico do pečata, se je razvil poseben krog privilegiranih, ki so bili lastniki »sigilla authentica«, in ti so imeli nesporno in neizpodbitno veljavo v javnopravnem poslovanju. Jasno je, da so bili avtentični pečati zelo iskani, še posebej v zadevah pečatenja v tuji zadevi, kjer je prisotnost avtentičnega pečata na listini njeni pristnosti dala odločilno kvaliteto. Pečatenje v tuji zadevi je bilo torej nujno, če listini ni bilo možno zagotoviti kake druge pravne zaščite, kot na primer vpis v javno mestno knjigo.

Pečatenje v tujih zadevah je lahko bilo izvedeno kot:
- Sopečatenje, kjer je listino izstavitelj sam zapisal in jo overil s svojim pečatom. Poleg njegovega pečata so nato svoje pečate dodale še druge osebe, ki so bile priče in so v navedbi overitvenega sredstva v listini tudi navedene. Pri taki obliki pečatenja ni bila potrebna prisotnost nosilca avtentičnega pečata.
- Izstavitelj je listino dal zapisati, pečatil pa jo je nekdo drug ali več drugih nosilcev avtentičnega pečata. Razlog je morda v tem, da izstavitelj ni imel lastnega pečata, ga ni imel pri sebi ali pa izstaviteljev pečat ni dosegal kvalitete, da bi listini zagotovil neizpodbitnost.
- Lastnik avtentičnega pečata, običajno kak mestni pisar ali škofijski oficial, je listino zapisal in jo tudi pečatil za izstavitelja.

Postopek pečatenja

V srednjem veku pa tudi kasneje je bil kot najpogostejši material za pečatenje v rabi brezbarvni ali obarvani čebelji vosek, ki so mu včasih dodali smolo ali olje, da je postal prožnejši. Nato so v to mehko voščeno podlago s pečatnikom - tiparjem vtisnili pečatno podobo. Odvisno od socialnega stanu in statusa se je uveljavila barva voska in materiala, v katerem se je lahko odtisnil. V zlato odtisnjene so bile redke cesarske bule. Papeški pečat je do današnjih dni odtisnjen v svinec. Kasneje so cesarski pečati odtisnjeni v rdeč vosek, to pravico pa so cesarji dodelili tudi posameznim knezom in visokemu plemstvu ter posameznikom. Zeleni vosek so uporabljali samostani, štiftne ustanove in bratovščine. Beli vosek so uporabljala svobodna mesta, črni vosek pa običajno veliki mojstri in komturji viteških redov.
Velika pomanjkljivost pečata, odtisnjenega v vosek, je njegova krhkost, saj se zelo hitro zlomi. Prvotno so pečat odtisnili kar na dokument. Ker pa je bila pisna podlaga povečini pergament, na katerega se vosek ne veže dovolj trdno, so začeli kasneje pečate obešati na listine. Listine z obešenimi pečati »anhangenden Sigel« se pojavijo v sredini 12. stoletja.

Listino je pisar na spodnjem robu enkrat zapognil (plika), da se ni strgala, naredil v ta rob zarezo, skozi katero je najpogosteje napeljal pergamentni trak ali kako drugo vrvico iz konoplje, volne, svile, prepleteno s srebrom itd. Vrvica je bila prepeljana med zgornjim in spodnjim slojem pečata in se je ob pritisku tiparja spojila z voskom. Kasneje so pečate odtisnili v voščene, lesene ali kovinske pečatne skodelice. Taka oblika obešenih pečatov pa ni bila najbolj primerna za shranjevanje, zato pogosto najdemo listine brez pečatov, saj so jih velikokrat odrezali.

Pečatnik – tipar

Tiparje ali pečatnike, orodje za odtiskovanje pečatov, so povečini izdelovali mojstri, zlatarji. V mestih, kjer so bile kovnice denarja, pa izdelovalci novčnih pečatov, kasneje graverji, ki so v kovinsko ploskev izrezljali oziroma vgravirali pečatno podobo z napisom lastnika. Imetnik pečatnika je tipar skrbno varoval. Tipar je zaradi lažjega odtisovanja in uporabe imel najpogosteje lesen, lahko pa tudi kak drug držaj.

Pečatna podoba in grb mesta Ptuja izhajata iz podobe zaščitnika mesta, sv. Jurija.
Sv. Jurij, ok. 1380, župnijska cerkev sv. Jurija na Ptuju

Pečatne podobe mest

Najpogostejše pečatne podobe lahko razdelimo v pet glavnih skupin:
. podoba krajevnega patrona (za Ptuj sv. Jurij),
. atributi krajevnega patrona (za Ptuj rdeč križ na srebrnem polju, ki se je kasneje uporabil v grbu),
. stavbe, kot so obzidja, stolpi, rotovži, cerkve (Ormož, Maribor, Ljubljana),
. simboli mestnega gospoda (Celje, zvezdice Celjskih),
. drugi simboli, razne obrti, govoreče podobe itd. (Novo mesto - Rudolf IV).

Hramba pečata

Za hrambo pečata so veljala posebna določila, saj je šlo za mestni atribut, katerega zloraba bi mestu lahko naredila nepopravljivo škodo. Znan je primer hrambe salzburškega pečata, določenega z odredbo iz leta 1328. Mestni pečat je moral biti zaklenjen s petimi ključi, od katerih so štiri imeli od mestnega sveta izvoljeni člani, petega pa mestni sodnik ali od nadškofa imenovani namestnik.
Pa tudi teh pet ni smelo pečatiti listin brez vednosti navzočih članov mestnega sveta. Omenjena je tudi posebna pristojbina za pečatenje, pogosto omenjeno v računskih knjigah.
Ptujski mestni statut iz 1376 v nekaj členih nakazuje rabo pečata. Pečat je bil spravljen v mestni hiši, uporabljati pa ga je smel sodnik ob pomoči mestnega pisarja. V času zapisa mestnega statuta 1376 je med prisežniki mesta imenovan mestni pisar Herman iz Lindaua.

Člen 49 Mestni sodnik je moral vedno imeti ob sebi svojega pisarja. Ta je bil navzoč pri vseh tožbah in je zapisoval dokazilna pisma, ki so bila sodišču predložena v dokaz.
Člen 72 Kadar naj sodnik pečati kupno pismo za hišo ali njivo, naj staro in novo pismo med seboj preposluša, ali pravita isto o bremenih in pravih mejah.

V statutu iz leta 1513 je več členov, ki navajajo pečat, njegovo rabo in pečatenje.

Uvodni tekst statuta navaja, da je dal zapisati navade in red mesta Ptuja ter jih je kot naravni in dedni gospod milostljivo dovolil in potrdil pečatiti knez in gospod salzburški, nadškof Lenart iz Hodiš.
Kako je potekal protokol umestitve novega mestnega sodnika, nobeden izmed srednjeveških mestnih statutov Ptuja ne opiše povsem natančno. Po ustaljeni praksi je sodnik v okviru izvolitve, ki jo je predvideval 12. člen statuta iz leta 1513, nato prevzel tudi pečat in druge mestne insignije ter odgovornost nad dokumentacijo, s katero je povečini imel opraviti mestni sindik.

Pa tudi sicer je bila predaja in varovanje pečata in dokazilnih listin v varstvo mestnega sveta nadvse poverljiva naloga. Ptujski mestni sodnik in svet sta bila varuha nad ustanovami in beneficiji. Vsak izmed beneficijev je imel svoje listine in pečatnike, ki so jih ustanovitelji izročili sodniku in svetu. Pečatenju in uporabi pečata pa je v drugem mestnem statutu namenjeno poglavje: Kako naj sodnik postopa pri pečatenju listin, kakor določajo členi 98 do 100, pri tem je 89. člen prepis zgoraj citiranega 72. člena iz statuta 1376.

Člen 99 Vsak sodnik, ki s svojim pečatom potrdi kupno pismo za zemljiško posest, ki leži v mestu ali v mestnem pomeriju, mora poskrbeti, da mestni pisar to listino zapiše v mestni register.
Člen 100 Sodnik naj se ob pečatenju pozanima, ali niso bile izdane že druge listine, ki bi bile novim v škodo ali pa bi jim nasprotovale. In če to ugotovi, mora počakati z izgotovitvijo (to je pečatenjem) do nadaljnjih navodil mestnega sveta.

Vzrok za zamenjavo pečatnika je lahko bil politične narave, kadar je prišlo do zamenjave mestnega gospoda. V primeru Ptuja, ko se je mesto odločilo uvesti nov pečatnik, je šlo najbrž za spremembo v umetniškem izrazu, morda pa so ga spremenili povsem iz praktičnih razlogov. Praviloma so se mestni pečatniki uporabljali več stoletij, tiste, ki jih niso več uporabljali, pa so skrbno hranili.

Oris časa in pojav mestnega pečata

Mejno ozemlje od Ptuja med Dravo in Muro je bilo že od leta 860 fevd salzburške nadškofije, vendar pusto in neposeljeno - nikogaršnja zemlja, prehodni pas, ki so ga posebej prizadejali madžarski vpadi. V 9. in začetku 10. st., ko so na to ozemlje vpadli Madžari, je Ptuj, ki je bil nekoč center Spodnjepanonske krajine, opustel. Stanje na mejnem ozemlju se je šele v drugi polovici 10. st., po zavrnitvi Madžarov, nekoliko stabiliziralo. Za Ptuj velja, da ga obravnavamo kot mesto šele od srede 13. stoletja, ko se obda z obzidjem.
Najzgodnejšo podobo Ptuja kot mesta nam predstavi darovnica kralja Arnulfa iz leta 890. Listina je sicer ponaredek, ki je nastal med leti 970 in 977, in je bila sestavljena na podlagi izgubljene pristne listine iz 9. stoletja, s katero je solnograški nadškof dokazoval svoje pravice do mesta.
Mesto je bilo razdeljeno na tri mestne četrti, spodnji ali zahodni del, vzhodni zgornji del ter tretji, ki je bil najbrž v bližini mostišča nekje na Vičavi. Videz in rast mestne naselbine nam pojasnjuje naselbinska topografija Ptuja, zapisana v tej darovnici. Mesto je svojo podobo zaokrožilo v značilni trikotni obliki in se v sredini 13. stoletja obdalo z obzidjem.

Ko se je polegla zmeda investiturnih peripetij, je salzburški nadškof Konrad I. (1106 – 1147) dal v letih med 1122 in 1137 pozidati več utrdb in gradov, med njimi tudi Ptuj, za katerega so od leta 1132 skrbeli gospodje Ptujski. Salzburška nadškofija je svojo obmejno posest dala v fevd tem svojim ministerialom, ki so po Ptuju dobili tudi svoje ime. Njihova najpomembnejša zasluga je bila, da se je v zadnjih letih 12. stoletja meja med Dravo in Muro pomaknila na škodo Ogrske onstran Ormoža, na črto Središče – Ljutomer.
Na Ptuju se je pod grajskim gričem razvijalo mlado srednjeveško mesto in dobivalo značilno zunanjo mestno podobo, večalo se je število meščanov, ki so imeli drugačne potrebe kot kmečko prebivalstvo, in počasi so se razvile mestne institucije v obliki organiziranega mestnega magistrata.
Večji del moških v rodbini Ptujskih je nosil ime Friderik. Zato je nadvse težko ugotoviti, kdaj se v kaki listini omenja oče in kdaj že sin, in za razumevanje je najbolje, če jim dodamo številke. Med osebnostmi Ptujskih moramo omeniti Friderika III. (1180 - 1222), za katerega se je zanimal sam mladi kralj Friderik II., ki je poizvedoval o njegovi družini in posesti. Posest mu prav gotovo ni dajala takega ugleda, saj je bil gradnik - burgraf na Steinu in na Ptuju, v Lipnici je imel star stolp, ki ga je leta 1218 prodal salzburškemu nadškofu, v Brežah pa hišo, ki jo je ob istem času prodal Ivanovcem, ostale posesti so Ptujski pridobili kasneje. Kakor nam pričajo listine, je bil Friderik Ptujski s salzburškim nadškofom Eberhardom leta 1207 v Würzburgu pri kralju Filipu, kjer je bil kot prisežna priča za svojega gospoda.

Darovnica Friderika Ptujskega iz leta 1222
Centralni arhiv nemškega viteškega reda na Dunaju

V mesecu maju leta 1212 je bil v Nürnbergu pri kralju Otonu, kjer je imenovan kot priča pri sestavi darilne listine, s katero je grof Leuthold von Plain obdaril samostan sv. Florijana. Meseca julija 1212 je bil kot razsodnik v poravnavi salzburškega nadškofa s patriarhom Wolfgerjem v Glemoni.

Friderik III. Ptujski pa ni bil le podložnik salzburškega nadškofa, bil je tudi podložnik cesarja, ta pa mu je za vsako izkazano uslugo dal nekaj posesti, ki so postale njegov alod.

Friderik Ptujski je za obrambo mejnega ozemlja leta 1190 poklical na pomoč nemški viteški red (začetki segajo v leto 1118)19 in ta je z njihovo pomočjo v bitki pri Veliki Nedelji ok. leta 1199 premagal Madžare. Nato jih je približno do leta 1200 potisnil na črto današnje meje in zato dobil v fevd to ozemlje.

Vemo sicer, da je Friderik Ptujski že pred letom 1190 posegal na območje Ogrske, o čemer priča listina iz leta 1161, v kateri se Gejz, kralj Ogrske, Dalmacije, Hrvaške in Rama (Srbije), pritožuje salzburškemu nadškofu, ki mu sicer ponuja svojo pomoč zoper cesarja (Friderik I. Rdečebradec, 1152 –1190), hkrati pa mu naroča, naj strogo kaznuje svojega ministeriala Friderika Ptujskega ter vsakega, ki bi vznemirjal njegovo zemljo.

Ta Friderik ni mogel ustanoviti nemškega viteškega reda, saj je umrl pred 1174, red pa je bil v Veliki Nedelji ustanovljen 1190 in gre torej za Friderika II. Ptujskega.
Darovnica iz leta 1222, s katero je Friderik Ptujski «Fridericus de Betouia« potrdil, »da je Friderik naš oče hvalevrednega spomina« podaril nemškemu viteškemu redu pri Veliki Nedelji ozemlje s polovico desetine v okraju, ki je bilo v tistem času brez prebivalstva in neposeljeno, ko »je naš oče« ta svet iztrgal iz rok Madžarov ter ga podvrgel svojemu gospostvu. Friderik Ptujski je kot izstavitelj darovnico potrdil s svojim pečatom, ki je pritrjen na listino z rdeče-rjavo-črno svileno vrvico.
Darovnice so se običajno izstavljale ob zamenjavi lastnika, ko je torej Friderik III. stari, ki je ozemlje iztrgal Madžarom ter ga podaril nemškemu viteškemu redu, umrl, je njegov sin, Friderik IV. Ptujski (1211 – 1260), po očetovi smrti, leta 1222, to daritev z imenovano listino potrdil.
Friderik III. Ptujski nemškega viteškega reda pri Veliki Nedelji ni obdaril z zemljo le zaradi pomoči pri obrambi, temveč je s tem ozemlju zagotovil cerkveno-duhovno oskrbo. Po njegovi smrti je Matilda, njegova vdova, leta 1230 ozemlje na vzhodnem obrobju mesta podarila ubožnim menihom, dominikancem. Ko je bil samostan zgrajen, ga je rod Ptujskih izbral za svoj duhovni center, ga tudi materialno vzdrževal in podpiral, samostan pa so izbrali tudi za svoja zadnja počivališča. Grobnice Ptujskih gospodov, ki jih je vojaščina ob razpustitvi samostana leta 1786 razbila, omenja ptujski zgodovinopisec Hönisch.

Kako daleč je segala madžarska oblast v območje, kjer teče Dravinja v Dravo, pričata stoletna pravda za posest Draneških v okraju in grad Borl ob Dravi. Borl ni bil v srednjem veku nikoli deželnoknežji fevd, takorekoč svobodna last, in razumljivo je, da so si jo želeli Ptujski pridobiti. Tam, kjer se je Dravinja izlivala v Pečat Friderika Ptujskega Dravo, je stal grad Dranek, ki so ga imeli istoimenski gospodje »von Treun« in so bili ministeriali grofa Bernharda Mariborskega, leta 1147 je grad Dranek prešel v last Traungavcev. Grad Dranek se v posrednem pisnem viru prvič omenja leta 1255, ko je ogrski kralj Bela izdal Frideriku Ptujskemu fevdno pismo za gradove Središče, stolp »Tra« (najbrž Dranek) in Borl. Draneški so v svojem grbu imeli sidro (Anker), po katerem je dobil grad nemško ime Ankenstein, sicer je ime Borlyn madžarskega izvora in je toponim za rečni prehod. Ko so Dranek 1294 kupili Ptujski, so v svoj grb dodali narobe obrnjeno sidro.

Za vdor Madžarov na Štajersko leta 1257/58 imamo več poročil. Ker so viri sekundarni, najdemo o dogodkih različne interpretacije. Zapis v salzburški kroniki 24 navaja, da so Ogri poleti tega leta vdrli na Štajersko in zasedli Ptuj ter tukaj tudi ostali. Ptujski historiograf Povoden omenja: »… Friderik Ptujski je leta 1258 porazil Madžare, ki so vdrli do Marenberga, in jih je pri Borlu potisnil nazaj v njihovo domovino. Pri tem bi bil skoraj ujel njihovega vodjo Štefana, grofa Zagrebškega, če se ta ne bi bil srečno rešil na svojem hitrem konju, ki ga je prenesel preko deroče Drave. Kmalu zatem je postal grad Borl Friderikova last in s tem last Ptujskih.«

Nagrobnik Friderika IX (1421- 1439, 6. januar), zadnjega Ptujskega gospoda, z upodobljenima grboma Vurberka - zmaj in Borla - sidro.

Friderik V. Ptujski (1246 – 1288) je sodil še leta 1254 med tiste plemiče, ki so bili Ogrski naklonjeni, nasprotno pa se je njegov brat Hartnid II. leta 1257 pridružil uporu štajerskega plemstva. Spomladi leta 1258, ko so Ptuj napadli Madžari, je bil v mestu salzburški nadškof, ki je maja 1258 mesto in gospoščino Ptuj zastavil ogrskemu kralju Beli za 3000 mark srebra. Hartnid Ptujski se je iz afere izvlekel in je v jeseni 1258 spremljal nadškofa nazaj v Salzburg.

Ko je kralj Otokar II. Przemysl (1260–1276) leta 1260 postal deželni knez, so se Ptujski postavili na njegovo stran. Za to svoje politično stališče so morali jamčiti in so morali dati talce. Friderik Ptujski V. je dal za talca svojega najstarejšega sina Friderika VI.. Razočaranje Ptujskega gospoda je bilo zato toliko večje, ko mu Otokar ni podelil nazaj grofijskega urada Ptuj, temveč je Ptuj zaupal nemškemu viteškemu redu v Veliki Nedelji. Nezadovoljstvo štajerskega plemstva je naraščalo in Otokar je dal neposlušnim plemičem porušiti gradove, Ptujskim je porušil Vurberk.

Kmalu zatem je 1273 oblast prevzel Rudolf Habsburški, okrog katerega so se v samostanu Reun zbrali plemiči, ki so mu prisegli zvestobo. Med njimi so bili med prvimi zapisani gospodje Ptujski, kar priča o njihovi pomembnosti in časti, ki so jo uživali, še bolj pa o njihovi vojaški moči, saj je Friderik v boj proti Otokarju poslal 200 težko oboroženih vojakov. Po porazu Otokarjeve vojske in njegovi smrti 1276 je Rudolf nagradil zveste plemiče, med njimi tudi Ptujske.
Z listino, ki je bila izstavljena 23. oktobra 127927, je grajsko gospostvo Ptuj zastavil za 2100 mark srebra in Frideriku V. nasproti nadškofu zagotovil, da ga lahko hasnuje dve leti, hkrati pa mu je dovolil, da si na meji zgradi grad. Gre za Ormož, ki ga je Rudolf Habsburški Frideriku V. Ptujskemu dovolil postaviti že leto poprej, 1278.28 Friderik V., ki je umrl 8. maja 1288, je bil najmarkantnejša osebnost rodbine Ptujskih, karizmatičen politik, prepirljiv nasprotnik salzburškega nadškofa, mogočen vojaški najemnik, ki je svoji rodbini v sporu s salzburškim nadškofom znal kljub delnemu porazu izpogajati in zagotoviti ptujsko posest.

Pojav mestnega pečata

Prav v tem razgibanem času življenja Friderika V. Ptujskega se pojavi pečat mesta Ptuja. Ptujski gospodje so bili kljub svojemu klientelnemu in ministerialnemu statusu do salzburških nadškofov tako eminentna rodbina, da jih štejemo v sam vrh štajerskega plemstva. Zato je razumljivo, da so imeli kot lastniki ptujske gospoščine in gradu lastnega pisarja, za overitev pravnih poslov pa so uporabljali svoje osebne pečate.

Tukaj ne bom navedla mestnih sodnikov Ptuja, številnih meščanov in drugih, ki so nastopali v pravnem življenju Ptuja, temveč navajam le pisarje, ki so neposredno sodelovali pri nastajanju listin, ki so kot pravni akt dobile tudi pečat.

Med pisarji Ptujskih je iz leta 124529 znan Leopold. Friderik in Hartnid Ptujska sta na Ptuju izdala listino, s katero sta Šentpavelskemu samostanu v Labotski dolini prepustila patronatske pravice pri cerkvi sv. Jurija pri Steinu. Sestavil in zapisal jo je notar Ptujskih gospodov in pravi: »Dano v letu Gospodovem 1245, decembra na Ptuju, jaz, notar Leopold, pa sem jo sestavil in zapisal.« Iz leta 1251 je znan magister Helwic, ptujski pisar »magister Helwici scribe Pettouiensis«. Iz navedbe sicer ni povsem jasno, ali gre za pisarja gospodov Ptujskih ali za mestnega pisarja. Na listini iz leta 1290 se omenja pisar Oertel »der herren schreyber von Pettawe«. V primeru pisarja Wolfharta lahko zagotovo trdimo, da je bil pisar Ptujskih. Najdemo ga v dveh listinah, in sicer leta 1302, ko je Ulrik Walsejski na Ptuju izstavil listino Hartnidu Ptujskemu, jo sam pečatil, zapisal pa jo je Wolfhart. Ta isti Wolfhart je naveden med pričami, ko sta leta 1331 Herdegen in Friderik Ptujski podelila Ormožu iste meščanske pravice, kot jih je imel Ptuj.
Zaradi maloštevilnih virov ne vemo natančno, kako je delovala in se razvijala mestna avtonomija do 13. stoletja. Nedvomno je, da je bila pismenost do 14. stoletja omejena le na maloštevilne izbrance. V mestu je bil vešč pisanja mestni pisar - sindik, ki je sodil med mestne uradnike in se v virih navaja kot scriba, notarius, Schreiber, Sindicus. Med opismenjenimi lahko najdemo brate dominikance, saj je dominikanski red skrbel za izobrazbo svojih redovnikov, kot so to zahtevala redovna pravila. Po ustanovi gospodov Ptujskih pa so morali v samostanu šolati tudi nekaj zunanjih učencev. Tudi med manjšimi brati spodnjega, minoritskega samostana najdemo brate, vešče pisanja. Šele ptujski statut iz leta 1513 jasno opredeli mestno oblast, ki so jo predstavljali mestni sodnik, dvanajst mestnih svetnikov, odgovorni za posamezne mestne četrti – četrtniki in mestni pisar, ki je opravljal upravne in sodne posle. Leta 1311 je znan notarius Rudbertus, ki ga najdemo v darovnici Wolfharda Harperškega, gorskega mojstra na Ptuju, in njegove žene Marjete, ki sta samostanu Žiče podarila svoje dohodke od raznih hiš in posesti na Ptuju.

Ptujski mestni statut iz leta 1376 omenja, da je bil statut zapisan v času mestnega pisarja Jaklina.
Pisar je torej zapisal želeno vsebino naročnika, njeno pravilnost so potrdile priče s svojo prisotnostjo, verodostojnost zapisa pa je bila potrjena na koncu še s pečatom mesta in posameznikov, ki so bili do pečata upravičeni. Med take sodijo tudi osebni pečati nekaterih ptujskih mestnih sodnikov. Nekoliko drugačna pravila so veljala za Jude. Mlinarič navaja, da zasledimo judovski živelj v Mariboru prvikrat v letih med 1274 in 1296, na Ptuju pa se omenja njihova posest prvič prav leta 1286. Znano je, da je imel Ptuj eno izmed najstarejših znanih judovskih naselbin na Slovenskem.
Judovska skupnost je imela tudi lastnega sodnika, ki je izpričan leta 1333. Pomembnosti judovske naselbine na Ptuju nedvomno odražajo posebna določila o Judih, zapisana v ptujskem mestnem statutu iz leta 1376.
Zanimivo naključje je, da so vse listine iz 14. stoletja, ki so pečatene s starejšim ptujskim mestnim pečatom, ostale ohranjene v Centralnem arhivu nemškega viteškega reda na Dunaju ali pa se nanašajo na posest viteškega reda iz Velike Nedelje. Weiss navaja, da so na Štajerskem nastanek mestnih pečatov na začetku poznega srednjega veka pogojevale številne ugodne okoliščine. Krizni čas interregnuma je novonastajajočim mestom dal večje možnosti, da so privzela mestni pečat brez dovoljenj njihovih oblastnikov. K temu je pripomogla tudi politika kralja Otokarja II. Przemysla, ki je politično vzpodbujal rast mest in s tem njihove potrebe po pečatih. Štajerski mestni sodniki se pojavijo kot izstavitelji listin že prej, preden so bili oblikovani mestni sveti, bodisi sami ali skupaj z mestno srenjo. Pečatili so v lastnih zadevah s svojimi lastnimi pečati, v mestnih zadevah ali celo v tuji zadevi. Pferschy je ob preučevanju štajerskih listin ugotovil, da je bilo v tem času očitno, da so samostani dajali posebno vrednost listinam mestnih sodnikov, pečatenih z mestnim pečatom, da so zavarovarovali dogovore in pravice, listinam pa so s tem povečali javno avtentičnost.

Tako lahko nastanek ptujskega mestnega pečata skoraj zagotovo povežemo z dobo vladavine kralja Otokarja Przemysla in oddajo kastelanstva na Ptuju, ki ga ni dobil Friderik Ptujski, temveč je bil grad predan v varstvo nemškemu viteškemu redu iz Velike Nedelje.
Mesto pa je v tem času izkoristilo priložnost in brez posebnega dovoljenja mestnega gospoda pričelo uporabljati svoj mestni pečat.

Starejša generacija raziskovalcev je bila mnenja, da moramo nastanek pečata mesta Ptuja povezati z namero prenosa kovnice denarja na Ptuj iz prve polovice 13. stoletja (1222), tako kot v Judenburgu in Dunajskem Novem mestu, med njimi je to tezo zagovarjal tudi Kletler. Temu bi lahko pritrdili, vsaj kar zadeva izdelavo ptujskega tiparja, ki sodi v sam vrh graverskega mojstrstva, česar so bili zmožni le vrhunski mojstri tovrstne umetne obrti.
Za natančnejše datiranje starejšega ptujskega pečata pa je bila narejena tudi natančnejša raziskava primerjave črk in umetniške upodobitve pečatne podobe. Medtem ko je primerjava črk in oblačil sv. Jurija dala le splošno spoznanje, da je oboje tipično za 13. stoletje, stilistična primerjava pečatne podobe pa je identična s konjeniškim pečatom, kot je podoba grofa Majnharda III. Goriškega (1232 – 1258), zato bi ga lahko časovno postavili že v prvo polovico, najkasneje pa v sredino 13. stoletja.

Prvi ptujski, veliki pečat (1273)

Veliki ptujski pečatnik - tipar je okrogel in meri v premeru 55 mm. Pečatnik hrani Štajerski deželni arhiv v Gradcu v zbirki tiparjev, štev. 178. Pečatnik je izdelan iz brona, njegova pečatna ploskev je pozlačena. Prvotni ročaj tiparja je segal preko celotne širine na hrbtni strani pečatnika, ki so ga najbrž odstranili. Nato so tiparju dodali večji držaj, da se da pečat lažje odtisniti.
Pečatna ploskev je razmejena z dvema krožnicama, zunanja je iz drobnejših biserov in notranja z nekoliko debelejšimi biseri, znotraj je napis. . SIGILLVM . CI –UITATIS . DE . BETOVIA Beseda Ci – uitatis je razdeljena na dva dela. Med črki I –U sega skozi krožnico napisa do roba pečata zadnje kopito konja. Napis ima med besedami dodana polnila. Med civitatis, de in Betovia so štirilistne rože, pred sigilum je križ šapaste oblike.

Črke v napisu so majuskulne z nekaterimi posebnostmi:
. A je v vsem napisu enoten, gotski, z zgornjim počeznim tramom.
. E je gotski, okrogel. Vse tri vodoravne zaključke povezuje upognjena črta.
. M je izrazito unciala, bolj razprte oblike in deluje nekoliko večje kot ostale črke.
. U je v besedi sigilum kot črka V. V ciuitatis je črka u posebne oblike.
. T je sicer običajne oblike, drugi T v besedi ciuitatis pa je okrasne oblike.

Otorepec ugotavlja, da s primerjavo črk ptujskega pečata s črkami na pečatih Babenberžanov od prve polovice 11. stol. do osemdesetih let 13. stoletja ni možno precizneje in natančneje datirati izdelave pečatnika.
Mesto je moralo izdelavo pečatnika naročiti pri priznanem mojstru graverju, ki je pečatno ploskev pozlatil. Pozlatitve pečatnih ploskev so med pečatniki izredno redke in zgodovinarju Mellyju ni bila znana nobena. S ptujskim pečatom se je podrobneje ukvarjal tudi Kletler, ki je nastanek ptujskega tiparja povezoval s preselitvijo kovnice denarja iz Gradca na Ptuj, enako kot je to bilo tudi v drugih štajerskih mestih.
Sredino grbovnega polja zavzema podoba sv. Jurija na konju. Jurij drži v desni roki dolgo sulico in z njo ubija zmaja, ki je zvit v klobčič med nogami konja. Celotna podoba konjenika je razgibana in daje občutek, da je jahalec v polni akciji, saj se konj z eno nogo odriva v odskok.
Sv. Jurij ima glavo rahlo sklonjeno v desno. Njegove nežne, skoraj deške poteze obraza, ki jih obdajajo skodrani lasje, dajejo mlademu vitezu mil izraz. Njegovo glavo obdaja enostaven okrogel, prej širok nimb oz. gloriola. Lase ima sredi čela poševno odrezane, ob straneh padajo v kodrih do ramen navzdol. Okrog ramen ima ogrnjen plašč. Frfotajoč plašč ima na prsih spet s sponko v obliki cveta.
Svetnik je oblečen v ozke oprijete hlače, preko katerih nosi ozko tuniko, prepasano s širokim pasom. Tunika je od pasu do meč razširjena in odprta. Rob oblačila je bogato okrašen z borduro.
Zgornji del oblačila je viden le na ozko oprijemajočih se rokavih, ki so iz pletenine, na nogah ima nataknjene ostroge.

Originalni pečatnik mesta Ptuja iz 13. stoletja, bron, pečatna ploskev je pozlačena, premer 55 mm.
Štajerski deželni arhiv v Gradcu, zbirka pečatnikov, št. 178

Vrsta oblačila, v katerem je upodobljen svetnik, predstavlja plemiško slavnostno oblačilo oziroma tipično moško glavno oblačilo s konca 12. stoletja. Oblačila moških te dobe so bila enotna, le da je bilo oblačilo za viteza izdelano iz najfinejšega blaga in bogato okrašeno, navadno delovno oblačilo pa je bilo narejeno iz navadnega rjavkastega sukna. Povrhnja obleka je bila široko zgubana, segajoča do meč. Konj ima sklonjeno glavo in je upodobljen v poskoku. Griva mu v kodrih ovija vrat, preko katerega teče jermen enostavne uzde, preko prsi ima širok jermen, okrašen z visečimi čopi ali zvončki (kraguljčki). Konjevo opravo lahko ocenimo kot lep izdelek kovinske obrti tega časa. Sedlo je na obeh straneh visoko zaokroženo, ob robovih okrašeno z lilijami. Noga jahalca je zataknjena v streme.
Zmaj je zvit in umeščen med konjeve noge. Prej je podoben kači, saj nima ne kril in ne nog. Na glavi ima rogova, rep je dolg in sega do desne konjeve noge ter je na koncu razmršen.

Pečat mesta Ptuja iz 13. stoletja odtisnjen v mavec

Listine, pečatene z velikim ptujskim pečatom
1273, junij 16., Ptuj

Vitez Vulfing Baumgartner (Wluingus de Poumgarten) je bratom hospitala sv. Marije nemškega viteškega reda pri Sv. Nedelji izročil kmetijo na Zgornji Hajdini (Chendingen) z vsemi pritiklinami, pod pogojem, da mu komtur brat Berthold s svoje strani prepusti v dosmrtni užitek dve kmetiji, ki ležita prav tam. Med pričami so na prvem mestu navedeni Friderik Ptujski (dominus Fridericus de Betowe), župnik Konrad s Ptuja, Bertold, komtur v Veliki Nedelji, pet bratov križniškega reda in zadnja dva, Gunther iz Črešnjevca ter Fric iz Ormoža (Frizo de Holermus).
Listina je napisana in pečatena na Ptuju. » Actum et datum in Bettowe«. Overovitev je bila zapisana po pravno običajni koroboracijski formuli »nostri (to je izstavitelja Baumgartnerja) sigilli et aliorum infra pendentium«. Od štirih pečatov se je ohranil le ptujski, pa še ta je delno poškodovan. Otorepec ugotavlja, da med pričami ni nikogar, ki bi bil omenjen kot mestni sodnik, zapriseženec ali vsaj ptujski meščan, kar bi pojasnilo pečatenje z mestnim pečatom. Friderik Ptujski je imel lasten pečat, zato bi lahko morda ptujski mestni pečat uporabil komtur viteškega reda, ki je imel v tem času upravljanje nad gradom in Ptujem. Vsekakor gre za pečatenje v »tuji zadevi«.

1277, julij 20., Ptuj

Sunko (Sinko ali Šinko), župan iz vasi Hermanci, je izjavil, da je svojim gospodom, bratom nemškega viteškega reda pri Nedelji, izročil vso svojo posest, vinograde in njive, za primer, če bi kdaj brez njihove vednosti in volje izstopil iz njihovega podložništva in se podredil drugemu gospodarju. Obvezal se je, da bo prodal svojo podedovano posest, ki ne leži v območju redovnih posesti nemškega viteškega reda, in da se bo naselil znotraj meja njihovega ozemlja. Overitev je opravljena »hanc litteram rogavi sigilli ciuium de Pettav munimine roborari«. Ker je torej pečat last meščanov Ptuja, se v listini navaja mestni sodnik »Weckerlinus iudex« takoj za župnikom iz Velike Nedelje. Med pričami je bilo nadalje 12 bratov nemškega viteškega reda ter šest ptujskih meščanov: »Enicho, Francho, Ortlo, Senftil, Nicolaus et Stefan dicti Hausindarmi.« Pečat je na listino obešen s pergamentnim trakom.

1283, marec 24., Ptuj

Maetzl iz Ptuja »Maetzl de Petouia« je svoj vinograd v Hermancih, ki ga je podedoval po sestri Kunigundi Frenchina, podaril cerkvi sv. Marije pri Veliki Nedelji za dušni blagor. Na njegovo prošnjo je bila listina overjena in pečatena s ptujskim mestnim pečatom »sigili munimine Ciuitatis Petovie«.
Med pričami sta za velikonedeljsko stran navedena župnik Konrad in Bertold, med ptujskimi pričami pa so našteti župnik Nikolaj in Konrad s Ptuja, brat Friderik, Wulfing iz Grajene, ptujski mestni sodnik Weckerlin, Ulrik Puiak, Herman slikar (colorator), Emcho in Velthak, njegov brat ter Nikolaj Hausendarm. Mestni pečat je na listino obešen s tankim pergamentnim trakom.

1286, junij 9., Ptuj

Ptujski mestni sodnik Weckerlin »Nicolaus cognomine dictus Waekcherl judex Petoviensis« je v soglasju z ženo in sinom Nikolajem prodal svojo hišo v mestu. Hiša je bila med posestjo Štefana z imenom Hausendarm, Nikolaja ryemarius, Andreja fuetrarius in Bernarda nadlarius. Kupca sta bila ptujski Jud, Jakob in njegova žena. Kupnina za hišo je znašala za 40 mark srebra. Med pričami so našteti ptujski meščani: Emcho, Herman colorator, Ortolf vultur ter Judje: Haekchel, Altman, Troestel, Freydel. Listina o prodaji pravi, da je pečatena z mestnim pečatom »sigilli ciuitatis Petoviensis«.

1334, oktober 21., Ptuj

Rudolf Hausendarm, duhovnik na Ptuju, je izstavil listino, s katero je cerkvi v Stainzu podaril 2 marki starih graških pfeningov dohodkov na polovici svoje hiše na Ptuju, ki leži na Trgu »zu Petow auf dem Marckht«. Izstavitelj bo do konca svojega življenja dajal cerkvi na andrejevo za služenje maše 1 marko pfeningov. Po njegovi smrti pa mora lastnik na dan sv. Andreja cerkvi plačati 2 marki pfeningov. Darovalec je cerkvi svojo posest predal z listino, ki je pečatena z obešenim mestnim pečatom Ptuja »Hängesiegel der Stadt Petow«.

1344, december 6., miklavževo na Ptuju

Ulrik Sweiner, ptujski meščan, in njegova žena Kunigunda sta svojo hišo v Judovski ulici na Ptuju, ki je bila med hišama Jurinovke in Juda Swetzleina, vinograd v Drstelji ter tri orale veliko njivo prodala salzburškemu nadškofu Ortolfu von Weißenecku (1343-1365). Kupnina je znašala pet in pol mark ter 40 mark starih graških denaričev. Nadškof jima kupnine ni izročil, temveč je z njo poplačal njune dolgove, ki sta jih imela pri Päuscheldorferju za 39 mark, pri župniku Janezu dve in pol marki, pri meščanu Ulriku Lindeckerju pa 5 funtov. Vso prodano posest sta nato Sweinerja vzela od nadškofa v najem za letno najemnino v višini 3 in pol marke in 40 graških denaričev. Listina je bila pečatena z velikim mestnim pečatom.

1391, februar 19.

Janez Zwenger, mestni sodnik na Ptuju, in Ludvik, špitalski mojster, ter mestni svetovalci so z listino potrdili, da so v pravnem poslu s plemenitim gospodom Ulrikom Walseejskim, varuhom Bernarda Ptujskega, zamenjali dohodke od dvorca v mestu Ptuj. Dvorec je bil nasproti pekarne »Pfisterhaus - pekovske hiše«, med hišo Ulrika von Popendorfa in Novo ulico, ki je vodila na grad.
Letne dohodke je do takrat od dvorca dobival meščanski špital. Namesto tega dohodka pa so sedaj dobili dvorec v Pivski ulici »pey der Pirgazzertor«, kjer stanuje Ulrik Letzel. Dohodek je znašal 100 denaričev. Na listino je bil obešen veliki mestni pečat (Hängesiegel der Stadt Pettaw).
Ptuj je pri pravnih poslih naprej tu in tam uporabljal tudi svoj stari mestni pečat vse do 17. stoletja, kljub temu da si je v 15. stoletju mesto dalo izdelati novega, manjšega. Otorepec60 navaja še dve pečatenji z velikim mestnim pečatom v 17. stoletju.
Gre za dve listini, in sicer obe izdani na Ptuju. Prva je z dne 15. februarja 166761, ko je mesto Ptuj deželnemu komturju nemškega viteškega reda prodalo svobodni dvor na Žitnem trgu na Ptuju.
Druga listina z dne 13. avgusta 168562 navaja, da je pismo pečateno z velikom mestnim pečatom »grösseren insigls fertigung«, pečat pa je bil odtisnjen v leseno pečatno škatlico.

Drugi, manjši mestni pečat (1426)

Mesto Ptuj je dalo v prvi polovici 15. stoletja izdelati nov, manjši mestni pečatnik.
Kot tajni mestni pečat (secretum civitatis) se pojavi v prepisu listine z dne 1. januarja leta 1426 v salzburških komornih knjigah. Listina je bila izdana v času mestnega sodnika Nikolaja Tröstla, ki je z mestnimi prisežniki in ptujskimi meščani nasprotoval nekim zahtevam, ki bi jih naj imel Hans Ellerbach. Na koncu zapisa je navedba, da je listina pečatena s tajnim, manjšim ptujskim pečatom.
Prvi in najstarejši ohranjeni odtis tega pečata je znan iz listine 1452. Originalni tipar drugega mestnega pečata hranijo tako kot prvega v Štajerskem deželnem arhivu v Gradcu v zbirki tiparjev s signaturo 177.
Pečatnik je okrogel, v celoti srebrn in meri v premeru 34 mm. Na hrbtni strani ima prispajkan kratek držaj.
Pečatna ploskev ima ob zunanji krožnici široko okrasno črto, ki tvori rob pečata. Okrasna linija je nad glavo svetnika stisnjena, ker sega celopostavna podoba Jurija skoraj do samega roba pečata.
Ob njej teče v zgornji polovici pečatnega polja napis v gotskih minuskulah od leve proti desni, na vsaki strani svetnikove podobe Sanctvs Georius

Drugi originalni pečatnik mesta Ptuja iz 15. stoletja, srebro, premer 34 mm.
Štajerski deželni arhiv v Gradcu, zbirka pečatnikov, št. 177

V sredini pečatnega polja stoji sv. Jurij, ki z obema rokama drži kopje in ga zabada v žrelo zmaja, ki mu leži pod nogami. Sv. Jurij je upodobljen brez svetniške avreole, vendar napis pojasnjuje, da je upodobljen mestni zaščitnik, sv. Jurij.
Če smo navajeni, da je sv. Jurij skoraj vedno upodobljen kot idealiziran mladenič, pa je na tem pečatu svetnik upodobljen kot starejši moški, z brki in brado, ki je razpolovljena, in Melly, ki je podal opis pečatne podobe, trdi, da dopušča primerjava s pečatom velikega mojstra viteškega reda sv. Jurija domnevo, da je na tem ptujskem pečatu sveti Jurij upodobljen v oblačilu takega redovnega viteza. Čaščenje sv. Jurija je bilo razširjeno in že od 13. stoletja poznamo razna Jurijeva združenja, h katerim so pristopala tudi posamezna mesta, ki so imela zavetnika sv. Jurija. Cesar Friderik III. je leta 1468 ustanovil nabožen viteški red sv. Jurija (Ritterorden des Hl. Georg) v čast Boga, Device, katoliške vere in avstrijske vladarske dinastije. Potrdil ga je papež Pavel II., svoj sedež pa je red imel na Koroškem v Mühlstadtu. V 16. stol. je red razpadel, glavni samostan so prevzeli jezuiti, posesti pa krona. Tudi na Bavarskem je bil viteški red sv. Jurija, ki ima nastanek v križarskih vojnah. Vitezi sv. Jurija so bili oblečeni v posebno nošo, ki so jo nosili na jurjevo, 24. aprila, in 8. decembra, ob obeh redovnih praznikih.
Sv. Jurij je na pečatu v bogati noši, ki je bila tipična za 15. stoletje. Na glavi ima nizko čepico, podobno baretki, iz katere plapolajo daljši trakovi. Vitezov oklep je na prsih izbočen, na njem pa je viden širok latinski križ. Izpod oklepa mu pada drobno nabrana suknja, ki mu sega do kolen. Tudi roke in noge ima vitez zaščitene z oklepi, ki imajo na sklepih posebno oblogo s konico na koncu. Med oklepom in rameni mu vihra ogrinjalo. Meč, ki ga nosi vitez zadaj, je zataknjen za širok pas iz kovinskih obročev. Jurij stoji na zmajevem trupu, z obema rokama drži kopje, ki ga zabada v zmajevo žrelo. Zmaj ima štiri noge in krila, podobna netopirjevim, ter glavo s šilastima ušesoma, ki sta lahko tudi rogova.
Sodnik in svetovalci mesta Ptuja so izdali razsodbo v sporu, ki je nastal med priorjem žičke kartuzije Bartolomejem in ptujskim meščanom Andrejem Schusterjem. Iz zapisa je jasno, da se je pritožil Schuster, mestni svet pa je v razsodbi prevzel funkcijo najvišjega gradbeno - komunalnega razsodnika in odločil:
1. Schuster in vsi njegovi nasledniki morajo dovoliti priorju, da bo na dvoru ali štoku vgradil toliko oken, kolikor jih želi. Dvor meji po dolžini hiše, ki se vzpenja na (grajski) grič, še na Schusterjevo dvorišče. Toda okna ne smejo biti razporejena tako, da bi bila za Schusterja moteča.
2. Štok ima zadaj manjšo kamro, ki je bila nekoč Schusterjeva, ta sedaj pripada priorju in kartuziji Žiče.
3. Dalje mora Andrej Schuster dovoliti, da bo prior postavil stranišče. To bo v velbu na vogalu zidu Schusterjeve posesti, prehod do tja vodi skozi kuhinjo Andreja Schusterja. Prior in njegovi nasledniki bodo skrbeli, da novozgrajeno stranišče hiši imenovanega Schusterja in njegovim naslednikom ne bo povzročalo smradu in neprijetnih vonjav.
4. Prior je moral Schusterju dovoliti uporabo ganka, ki ga je zgradil in je bil naslonjen na Schusterjev zid. Schusterju so prepovedali, da bi gank zagradil, pač pa ga je smel obiti z leseno zaščitno ograjo, zaradi varnosti otrok, da ne bi padli dol in se poškodovali. Ograja pa je morala imeti redko razporejene letvice, da je skoznje prodirala svetloba do hlevov.
5. Ker je prior v hiši, nasproti kuhinje Andreja Schusterja, naredil gank, ki je jemal svetlobo obema, je moral streho nad gankom urediti tako, da bo v Schusterjevo kuhinjo lahko prišla svetloba.

Drugi, manjši mestni pečat se v listinah navaja kot tajni pečat mesta Ptuja.

6. Če bo želel Andrej Schuster okno iz kuhinje, ki gleda na priorjevo hišo, zaradi svetlobe nekoliko povečati, mu mora prior to dovoliti. Kartuziji in priorju pa mora ostati omenjeni zid z gankom.
7. V bodoče pa nobeden ne sme na škodo drugega pričeti z nedovoljeno gradnjo. Vsaka izmed strank je nato prejela svoj izvod listine, pečatene z »našim, obešenim, tajnim pečatom mesta Ptuja« - »mit vnnsern vorberurtten statt Petaw anhangundem secret siegel«.
Pečat, ki je v sredini nekoliko izlomljen, je odtisnjen v zeleni pečatni vosek v voščeni skodelici in s tankim pergamentnim trakom obešen na listino. Tako najdemo na tej razsodbi prvič odtisnjen pečat mesta, na katerem je nova podoba sv. Jurija, ki ni več upodobljen kot konjenik, temveč kot pešec. Pečat je torej služil mestu kot manjši, drugi, tajni pečat, ki so ga uporabljali za pečatenje manj pomembnih listin in dopisov, kakršen je prav gotov bil spor zaradi »neke gradnje stranišča, pa čeprav se je do njega prišlo skozi sosedovo kuhinjo«.

1467, december 15., Ptuj

Sodnik in svetovalci mesta Ptuja so potrdili vidimus oporoke, ki je bila 20. februarja tega leta sestavljena za Ptujčana Marquarda Stellinga, mojstra svobodnih umetnosti in doktorja zdravilstva iz Hamburga.
V oporoki je zapustnik volil svojo zemljiško posest dominikanskemu konventu na Ptuju, nekaj te je zapustil žičkemu samostanu, celjskemu mestnemu špitalu in samostanu v Studenicah, kamor je bila kot redovnica sprejeta njegova hčerka. Iz gotovine naj se poplačajo stroški pogreba. Ker je želel biti pokopan v sredini dominikanske cerkve v kamniti grobnici, je v ta namen zapustil 10 florintov. Posest, ki jo je kupil od vdove Plochel, je zapustil dominikancem. Zapustil jim je tudi svojo hišo in vinograd, blizu Plochlove posesti, ter vse vino, ki je bilo v kleti. Iz teh dohodkov se naj ustanovi večna maša z večno lučjo. Svojo hišo v Celju je volil kartuzijancem v Žičah, da bodo dvakrat na leto zanj opravljali vigilije in mašo za pokojne. Svoji posvojenki Barbari v Studenicah je volil razno posteljno opremo, pokrivala z lisičjim krznom itd. Postelje in posteljno opremo v Celju je zapustil tamkajšnjemu špitalu. Kot premožen zdravnik je z volili obdaril tudi minoritski samostan na Ptuju in župnika, nekaj je dal za gradnjo cerkve sv. Ožbalta in za meščanski špital na Ptuju.
Pečat na tej drugi listini je odtisnjen preko koščka papirja in je danes skoraj nerazpoznaven. Toda tekst ga tako kot na prejšnji listini opredeli kot tajni pečat.

1486, maj 13.

Prior dominikanskega samostana na Ptuju Erhart Streitenperger, mojster svetega pisma, je izdal reverz, s katerim je potrdil, da je sprejel od Viljema iz Ptuja, »Wilhalm von Pettaw«, 100 ogrskih dukatov. Viljem je s plačilom uredil večne maše za svojo pokojno ženo, ki je bila pokopana v gornjem samostanu. Samostan se je obvezal, da bo ob vseh štirih kvatrih opravljali zanjo letni aniverzarij, služil večerno peto vigilijo, naslednje jutro pa bo maša zadušnica s petjem in toliko navadnih maš na leto, kolikor je v samostanu bratov. Na njenem grobu pa bo vedno gorela večna luč.
Listina ima dva viseča pečata. Prvi je ptujskih dominikancev, drugi pa je mali mestni pečat Ptuja in je označen kot »statsigl«, na hrbtni strani pa ima odtisnjen majhen okrogel «protipečat« z veliko črko N, razdeljeno po sredini s pokončno puščico. Kakor navaja Otorepec, gre po analogiji za osebni manjši pečatek takratnega mestnega sodnika.
Tajni mestni pečat je izpričan, ne pa tudi ohranjen, na listini leta 1508, ko je vitez Hartman Holeneški, lastnik Majšperka, v soglasju z ženo Amalijo zapustil svoje premoženje minoritskemu samostanu na Ptuju. Pri sestavi listine je bil prisoten mestni sodnik Hans Zehetner, ki je kot zastopnik občine Ptuj listino pečatil z njenim tajnim pečatom »Sekretsiegel der Stadt Pettau«.

1588, avgust 31.

Mestni sodnik Hieronim Zunkho je štajerskim deželnim stanovom prodal svojo hišo v Cerkveni - Pivski ulici, ki je stala med deželno proviantno hišo in hišami Janeza Stadlerja, peka Matjaža Chrabaita, suknarja »Tuchscherg«, in hišo, imenovano »Custereyhaus«. Stanovi so kupili to hišo, da bi jo preuredili za skladišče orožja »zur proffiant munition«. Na listini sta dva pečata, odtisnjena v leseni škatlici. Prvi je izstavitelja Zunkha, ki je prodajo potrdil s podpisom in lastnim pečatom »Das zu waren vrkhundt, hab ich diesen hauß vnnd// sherm brieff mit meiner aignen vnterzogenen handtschrifft vnnd hier angehankhten insigl verferttigt«. Za drugega pa listina pravi, da je za večjo verodostojnost vsebine s strani mestnega magistrata (Ptuj) bilo opravljeno pečatenje z malim, tajnim pečatom, ki je nanjo obešen. »Vnd zu mehrer bekrefftigung der sachen inhalt ge//ferttigter pedtzadl ob vnnd mehr wohlgedachten statt magistrath alda dienstliches vleiß erbettenn, das sy ihr vnnd gemainer statt khleiner secret in// sigl hieran gehangen.«

Tretji mestni pečat - mali pečat (1538)

Najbrž se je magistrat za novi mestni pečat odločil iz povsem praktičnih razlogov. Kot pisna podlaga se je vedno bolj uporabljal papir, ki je počasi izpodrival drag pergament. S tem se je spremenilo tudi pečatenje, saj na papir ni bilo mogoče obesiti težke pečatne škatlice. Sedaj so na papir nakapali vosek ter ga prekrili z manjšim kosom papirja, na katerega so nato odtisnili pečat.
Na Ptuju se v 16. stoletju, v razmaku 39 let, na listinah pojavita dva dokaj podobna, a vendar različna mestna pečata. Zato je identifikacija mestnega pečata samo na podlagi teksta, v listini ali dokumentu, v tem obdobju zelo težka, če pred seboj nimamo tudi pečatnega odtisa. Mesto je dalo izdelati dva pečatnika, ki sta si nadvse podobna, v listinah pa se oba imenujeta mali mestni pečat ali preprosto pečat. Tretjega najdemo na raznih dokumentih v času od 1538 pa do začetka 18. stoletja, četrtega pa od leta 1577 pa vse do 19. stoletja. Tako se tretji ptujski mestni pečat, ki ga v dokumentih najdemo zapisanega kot mali mestni pečat, pojavi na spisu iz leta 1538. Njegov pečatnik ni ohranjen, zato ga lahko opišemo le po ohranjenih odtiskih pečatov.
Pečat je okrogle oblike in meri v premeru cca 35 mm. Pečatna ploskev je razmejena z debelejšim okroglim zunanjim robom, do notranje krožnice širokega napisnega traku. Trak se zaključuje s plapolajočim zavihkom nad Jurijevo glavo. V napisnem traku poteka od leve proti desni v majuskuli napis
. PETOVIE . . CIVITATIS .

Tretji mestni pečat na listini iz leta 1538.
Štajerski deželni arhiv v Gradcu, AP, K. 10, H. 24

V sredini pečatnega polja je srčast grbovni ščitek, v katerega je postavljena podoba sv. Jurija. Svetnik je upodobljen le do pasu. Oblečen je v viteški oklep, ki je v sredini pasu polkrožno prirezan. Na glavi ima okroglo čelado v obliki španskega murillona. V desni roki drži meč, z levo roko pa drži za vrat zmaja. Zmaj je upodobljen tako, da je za Jurijevim telesom in sta vidna le glava ter zadnji del zmajevega repa, ki ga kot kratek zavihek vidimo za vitezovim hrbtom.
Pečat se prvič pojavi na listini 16. oktobra 1538.

1635, avgust 20., Ptuj

Pritožba mesta zaradi višine odmerjenega davka na deželo, kjer je na dokumentu pečat izpričan: »Insigl Verferttigt Actum Pettau den 20. Augusti Ao 1635«.
Ta mestni pečat je bil do sedaj skoraj neznan, saj je za Ptuj veljalo, da ima dva srednjeveška pečata ter tretjega iz 16. stoletja.

Četrti mestni pečat – mali pečat (1577)

Dr. Otorepec je kot tretji ptujski mestni pečat predstavil tega, ki ga najdemo prvič odtisnjenega na cehovskem redu lončarjev iz leta 1577 kar ne drži, saj gre pri tem pečatu že za četrti mestni pečat.

Četrti pečat mesta Ptuja iz 16. stol. odtisnjen na različnih dokumentih mestne uprave.
ZAP, AMP šk. 7

Ptuj je doživel leta 1555 veliko spremembo, po več stoletjih ni bil več last salzburškega nadškofa, temveč je postal cesarsko-kraljeva, deželno-knežja last, vendar tega četrti pečat z ničimer ne nakazuje, niti po spremembi pečatne podobe niti po napisu. Res je, da je bil tretji pečat v odtisih nekoliko slabše razpoznaven, česar pa ne gre pripisovati njegovi kvaliteti izdelave pečatnika, nasprotno, saj je bil še dolgo v uporabi. Zato je tokrat razlog za izdelavo novega mestnega pečatnika najbrž bolj modnega, umetnostnega značaja.
»Pečatnik je okrogel in je bil izdelan iz medenine. V premeru je meril ca 35 mm, saj je velikost odtisnjenega pečata 30 mm. Tudi ta mestni pečatnik ima po vzoru prvega iz 1273 pozlačeno pečatno ploskev«, je navedel dr. Otorepec. Po vsej verjetnosti je bil pečatnik pred drugo svetovno vojno še ohranjen v Muzejskem društvu Ptuj. V arhivu je ohranjen list z odtisi raznih mestnih pečatov, ki jih je Muzejsko društvo Ptuj naredilo za Mestno občino Ptuj v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko je občina spraševala o mestnem pečatu. Okroglo pečatno polje je razmejeno s krožnicama. Med močnejšo zunanjo krožnico in tanjšo notranjo od leve proti desni teče napis v majuskulnih črkah: . SIG : CIVITATIS . PETOVIE .
Okrog svetnika sta levo in desno okrasni, polžasto zaviti voluti, ki se razpletata v sredini nad svetnikovo glavo v zaključnem okrasku. Sv. Jurij je tokrat upodobljen le do pasu. Oblečen je v dvodelno oblačilo, suknja se spredaj zapenja in mu sega preko bogato nabranih hlač, opasan je s širokim pasom. Sv. Jurij je postavljen bočno pred zmaja in ga z levo roko drži okrog vratu, v desni pa drži visoko dvignjen meč, s katerim bo vsak čas zabodel zmaja. Od zmajevega telesa so vidni glava in le del telesa, saj večino zakriva postava sv. Jurija, vrat ter rep, ki se svedrasto dviguje za Jurijevim hrbtom. Zmaj ima šilasta ušesa (rogove), razprto žrelo, iz katerega mu sili dolg jezik, lahko bi bil tudi zubelj plamena.

Odtisi različnih mestnih pečatov mesta Ptuja iz 19. in 20. stoletja.
ZAP, Varia šk. 8, 102

Cehovski red lončarskega ceha v Ptuju 1577, maj 8., Ptuj

Mestni sodnik in svetovalci Ptuja so cehovskemu redu lončarjev izdali in potrdili njihova cehovska pravila. Konec zapisa cehovskih pravil je na fol. 11, kjer se pravna formulacija 20. člena nenadoma konča brez kakršnegakoli dodatnega pojasnila ali navedbe pečata s stavkom: »Zapisano in dano od častivrednega magistrata, osmi dan v maju, leta 1577.»
Pečatenje je izvedeno tako, da je na papir nakapan rdeč pečatni vosek, preko njega so položili izrezljan papir v obliki rože ter nanj odtisnili mali pečat mesta Ptuja.
S četrtim mestnim pečatnikom so uradne dopise na ptujskem magistratu pečatili vse do 19. stoletja, zato ne bom navajala številnih pečatnih odtisov, ki jih najdemo v arhivu mesta Ptuja.
Pri starejših pečatenjih s tretjim ali četrtim pečatom ostanemo vedno v dvomih. Naj navedem le en primer, kot je listina nadvojvode Karla iz leta 1568, januar 3., Gradec, s katero je Luki Szekeliyu izdal fevdno listino za njegovo posest v okolici Ormoža in Središča. Vidimus listine so 30. decembra 1575 izdali mestni sodnik in svetovalci mesta Ptuja. Kot mestni pisar je zapisan Martin Ritschansky.
V listini tekst navaja, da je bila pečatena z malim pečatom mesta Ptuja. Ker je pečat poškodovan, je težko ugotoviti, ali gre za tretji ali četrti mestni pečat. S spreminjanjem pisarniških potreb in samega poslovanja se je tudi oblika pečata vedno bolj poenostavljala in izgubljala svojo srednjeveško podobo. Celopostavno podobo sv. Jurija je zamenjal sv. Jurij, upodobljen od pasu navzgor. Nato je izginil še sv. Jurij in tako se je v grbu uveljavil le še Jurijev križ, ki ga je vsakokratna oblast spreminjala in obdajala z najrazličnejšimi državnimi simboli.