Iz arhivske zakladnice - obrt nekoč

 

Razvoj obrti je tesno povezan z zgodovino človeštva. Človek si je že od nekdaj izdeloval različne izdelke za lastne potrebe. Znanje izdelovanja različnih predmetov se je običajno prenašalo iz starša na otroka. V srednjem veku so se obrtniki naseljevali v novo nastala mesta in predstavljali skupaj z trgovci močan sloj meščanstva. To so bili rokodelci, ki so najprej delali za dvor in drugo aristokracijo, so pa začeli streči tudi drugim strankam za svoj račun. Istočasno se je razvijala obrt tudi na podeželju, kjer so delali predvsem za lastne potrebe. V začetku so se obrtniki ukvarjali v glavnem s kmetijstvom in jim je obrt predstavljala le postranski zaslužek. Obrtniki so želeli zaščititi svoje privilegije, ki so jih imeli v mestu pred podeželsko konkurenco zato so se začeli povezovati v bratovščine, ki so se sčasoma razdelile v cehovska združenja. Cehi so skrbeli za kvaliteto izdelkov in ceno, preprečevali pa so zdravo konkurenco, ki je bila nujno potrebna. Cehi so poleg gospodarske imeli tudi socialno, versko in politično funkcijo.

Tako je bilo leta 1513 na Ptuju 35 različnih obrti: po 10 pekov in čevljarjev, 9 mesarjev, 6 usnjarjev, po 5 klobučarjev, nožarjev in krojačev, po 4 krznarji in zidarji, po 3 jermenarji, ključavničarji in kovači, po 2 sodarja, izdelovalca lokov, prevoznika, strojarja, zlatarja, pečarja in kositrarja, po 1 brivec, žganjar, barvar, steklar, pasar, sedlar, mizar, tkalec in tesar. Rokodelci so delali pretežno za potrebe lokalnega prebivalstva in svojih izdelkov niso izvažali v tujino. Izjema so bili le mesarji, ki naj bi bili hkrati veletrgovci s klavno živino.

Število obrtnikov in količina njihove proizvodnje sta začela naraščati šele v drugi polovici 18. st. Obrtniki so predstavljali 1,2% vsega prebivalstva. Storilnost dela in poslovna izobrazba sta bili na nizki stopnji predvsem zaradi majhne kupne moči prebivalstva, slabe organizacije nakupnega in prodajnega tržišča ter vpliva cehovske tradicije. Vodilna administracija je namenila večjo pozornost obrtnikom, ki so pokazali ambicije pravega založnika ali celo manufakturista. Teh pa je bilo zelo malo. Kljub nasprotovanju cehovskih združenj predvsem v drugi pol. 18. st. se ti ohranijo še predvsem v mestu. Obrtniki so bili glede izobraževanja prepuščeni sami sebi. Ni bilo nobenih tečajev, ne predavanj in predvsem nobenih šol. Nekateri obrtniki niso znali ne pisati in ne brati. Število proizvodov so si beležili s svojimi znaki in kljukami.

Število različnih vrst obrti se je v drugi polovici 18. st. povzpelo do števila 45. Najštevilčnejši na Ptuju so bili usnjarji (8) potem peki (7), mesarji in kovači (6), čevljarji (5), tkalci platna, mizarji, ključavničarji (4), klobučarji , sodarji, kolarji (3). Po 2 sta bila tesarja, padarja, krznarja, sedlarja, vrvarja, lectarja, jermenarja, lekarnarja. Ptuj je imel po 1 steklarja, irharja, barvilca, galanterista, slikarja, milarja, dimnikarja, puškarja, glavnikarja, vrvičarja, zlatarja, strugarja, kotlarja, urarja, knjigoveza, kleparja, rokavičarja, pilarja in sitarja. Ptuj je imel tudi kiparja, ki se je takrat še prišteval med obrtnike.

Po višini zaslužka so si sledili naslednji obrtniki: tkalci, usnjarji, irharji, krznarji, klobučarji, vrvarji, nogavičarji, kositrarji, rokavičarji, zlatarji, pasarji, kotlarji, strugarji, kleparji, sitarji, urarji, pilarji. Leta 1780 se omenja ptujski vrvar Ivan Weiss, kot uspešen obrtnik-vrvar, ki je izdelal trpežno vrv, ki je bila bolj enakomerno pletena kot siceršnje vrvi ter je bila posmoljena. Rudnik živega srebra v Idriji je tako porabil manj takih vrvi na leto in prihranil kar nekaj denarja.

V času Ilirskih provinc (1809-1813) je francoska oblast ukinila cehe in obrt je lahko opravljal vsak, ki je plačal obrtni davek. V prvi pol. 19. st. je bilo v mestih še vedno precej obrtnikov, ki pa so s strahom gledali na naraščajoči razvoj industrije. Leta 1859 je obrtni zakon uzakonil obrtno svobodo. Uzakonili so dve vrsti obrti: proste (zadostovala je prijava na upravnem oblastvu brez kakršnegakoli dokazovanja) in koncesionarne (za izvrševanje obrti so morali biti izpolnjeni določeni pogoji). L. 1883 uvedejo še rokodelsko obrt (potrebno je bilo dokazati kvalifikacijo). V tem času se pojavi še nekaj novih obrti kot so frizer, kamnosek, pivovarnar, pletilec, pražarna kave, slaščičar, suknjar, svedrar, žebljar, strojnik, izdelovalec kap ter izdelovalec škornjev. V drugi pol. 19. st. je prišlo do pospešenega razvoja strojne industrije, ki je vse bolj izpodrivala ročno delo. Predvsem je uničevala malega obrtnika in sicer je uničila tkalsko predilniško obrt, pa tudi barvarsko in usnjarsko. Mali obrtniki so odhajali med proletariat.

Seznam mojstrov in pomočnikov usnjarskega ceha v Ptuju konec leta 1829.
ZAP, Usnjarski ceh 1681 – 1864, CS – 3 – U, št. listine 810.

Ob koncu 19. st. je bilo na Ptuju razširjenih kar 70 različnih obrti, s katerimi se je ukvarjalo 40 % prebivalstva (če štejemo sem še pomočnike in vajence). Najbolj razširjena obrt je bilo šiviljstvo (58), potem čevljarstvo (47) in krojaštvo (22). Kljub pojavljanju konfekcijskih oblačil in čevljev v začetku 20. st. si je meščan še vedno raje naročil obleko po meri, kar je veljalo za imenitno. Podeželski ljudje pa so si v mestu kupili blago, obleko jim je pa zašila vaška šivilja ali pa so si kupili obleko na sejmih. V mestu je bilo več vrst šivilj in sicer ene so šivale samo za otroke, druge so se specializirale samo za spodnje perilo, tretje so izdelovale blago za prte, ko jim je začelo primanjkovati dela pa so morale znati šivati vse.

Poleg vseh naštetih je bilo na Ptuju kar 20 mesarjev, 14 mizarjev, 13 pleskarjev, 12 urarjev, 11 ključavničarjev ter 11 strojarjev, kar 10 fijakarjev in 10 prekajevalcev ter po 9 pekov, frizerjev, kleparjev, steklarjev, 8 klobučarjev, 7 usnjarjev, po 6 modistinj, sodarjev, zidarjev, po 5 barvarjev, dimnikarjev, po 4 fotografi, lectarji, pozlatarji, slaščičarji, sedlarji, tapetniki, po 3 knjigovezi, kovači, lončarji, 2 sta imela čistilnico, bila sta po 2 kolarja, krznarja, kamnoseka, lekarnarja, mlinarja, mehanika, pogrebni službi, predtiskanje in vezenje, izdelovalki prtov, podkovača, rokavičarja, strugarja, izdelovalca sodavice, tiskarja, tesarja, vrvarja, žebljarja, izdelovalca cementnih izdelkov, izdelovalki rož in puškarja, po 1 dežnikar, jermenar, kotlar, izdelec kap, kipar, izdelovalec kopit, izdelovalec zelenjavnih konzerv, izdelovalec kozmetike, mlinar, nožar, izdelovalec okvirjev, pečar, izdelovalec studencev, svečar – voskar, tkalec, tlakovalec, zlatar, žagar ter žveplar in solitrar. To je seznam vseh obrti, ki so bile zajete v Registru obrti za mesto Ptuj za zadnja leta 19. stoletja.

V obdobju do 1. sv. vojne se je propadanje obrti malo upočasnilo. Tiste, ki so propadle se sicer niso obudile, tiste, ki so pa preživele so se prilagodile novim razmeram. Obrtniki so se posodobili s stroji, s čimer so proizvodnjo pospešili in pocenili. Niso več delali s svojimi surovinami ampak za porabnika, ki je prinesel svojo blago ali pa so samo popravljali.
Potrebe ljudi so klicale po ustanavljanju novih obrti predvsem v kovinarski stroki, kot je na primer razni mehaniki. Obrtniki so bolj propadali v bližini večjih središč, kjer se je industrija močno razmahnila, na Ptuju in v okolici mesta pa je še vedno prevladovalo kmetijstvo, sledijo si vinogradništvo, sadjarstvo šele potem pride na vrsto obrt in industrija.

Po 1. sv. vojni so prevladovali mali obrati, nemški kapital je imel premoč nad slovenskim ter naraščala je konkurenca industrijskih izdelkov. Kljub vsemu pa je bila obrt bolje razvita kot industrija. Proces industrializacije se je v Ptuju in okolici začel pozno in še v tem času ni pomenil bistvenih sprememb za obrtnike.
Najbolj so industrijski izdelki prizadeli čevljarje. Tako je leta 1926 22 ptujskih čevljarjev v posebni spomenici opisalo svoj težki gospodarski položaj. Hoteli so zavarovanje domače obrti in zmanjšanje davčnih bremen. Mestna občina pa ni imela pristojnosti za omejitev industrijske konkurence.
Med množične tradicionalne obrtnike, ki so še delovali so spadali šivilje, čevljarji, krojači, mesarji, mizarji, pleskarji, urarji, strojarji in ključavničarji, kleparji, steklarji, klobučarji, usnjarji, modistke, sodarji, barvarji, dimnikarji, lončarji. Počasi so se začele posamezne obrti razvijati v industrijske obrate. Iz strojarske obrti je nastala na Ptuju Pirichova usnjarska industrija iz pletarske pa nastane Pletarna.

Raznovrstnih obrtnih panog, kot so bile zastopane v mestu na podeželju ni bilo. Tu so bili pomembni predvsem šivilje, krojači, čevljarji, mizarji, mlinarji, podkovači, sodarji ali ťpintarjiŤ.

Leta 1924 je bilo na Ptuju 25 različnih obrti. Poglavitne so bile še vedno tiste kot ob koncu stoletja. Po letu 1918 so se obrtniki začeli povezovati v zadruge.

Nekatere obrti so nastale šele v 20. st. kot posledica razvoja in potreb sodobnega človeka: mehaniki raznih vrst (za popravila vedno novih strojev, ki so se pojavljali - avtomobili, motorji, radijski sprejemniki, telefoni, računski stroji), avtomehaniki, kleparji, vulkanizerji,…
Sredi 20. st. so nekatere obrti dokončno izumrle, ker ni bilo več potrebe po njih oziroma so jih nadomestili industrijsko izdelani izdelki. Z razvojem avtomobilizma je odpadla potreba po kočijažih in fijakarjih ter kolarjih. Industrija je pregnala tudi modistinje, klobučarje, krznarje, rokavičarje, puškarje, dežnikarje, kovače…
Če primerjamo 19.st. in 20. st. ugotovimo, da je pravih obrtnikov zelo malo, navadno se ukvarjajo z več obrtmi skupaj, ker jim pač ena obrt ne prinaša dovolj zaslužka. Redko se pojavi kakšna nova obrt. Stare obrti še pa vedno propadajo.

GOSTILNIČARJI

Zanimivi med obrtniki so gostilničarji, ki spadajo med uslužnostne obrtnike. Gostilničarji so mnogokrat še opravljali mesarsko obrt, trgovino, proizvodnjo žganih pijač, celo taxi službo je imel gostilničar Roman Matz.
Leta 1885 je imel Ptuj 290 hiš, 3300 civilnih prebivalcev ter 35 gostinskih lokalov. To je bilo preveč, zato se je obrtno združenje ptujskih gostilničarjev zavzelo proti zasebnim menzam, dovoljenjem, da so gostilne odprte čez policijsko uro ter proti dodeljevanju novih koncesij. Leta 1911 je število naraslo na 37 in se v naslednjem desetletju ni bistveno spremenilo. Koncesija se je vezala na hišo in se z njo vred tudi prodala. V koncesiji je bilo točno navedeno, kaj sme gostilničar prodajati (poleg vina še žgane pijače, pivo, kavo, čaj, čokolado, ponujati jedi).
Leta 1895 Josef Felsner v vodniku Ptuj in okolica ( Pettau und Umgebung) pohvali gostilni Reicher in Pri jagnjetu (Zum Lamm) v Vošnjakovi ulici, pivnico Zlata zvezda (Goldene Stern), hotel, restavracijo in kavarno Osterberger (današnji hotel Mitra), hotel Woisk (v današnji Slomškovi ul. blizu mosta čez Grajeno) in kavarni Evropo ter Styria. Gostinci so se morali za stranke boriti na več načinov predvsem z pestro ponudbo. Tako so prirejali veselice, plese, privabljali so goste z igralnimi aparati in gramofoni.
Bogatejši meščani so se zbirali predvsem v kavarnah. Ptuj jih je imel 5 in sicer Evropo (na Mestnem trgu), Štuhec, Korže, Slon in kavarno hotela Osterberger.

Hotel in kavarna Osterberger v Prešernovi ulici ( danes hotel Mitra ). Razglednica je bila poslana leta 1909.
ZAP, Zbirka razglednic SI ZAP 219/78.

Kmetje so se predvsem ustavljali v gostilnah kjer so si privoščili jabolčnik ali pivo, če so imeli več pod palcem pa tudi vino, žgane pijače ter likerje. Če so prišli od daleč so v gostilni celo prespali in dobili hrano in vodo za živino. Temu so bile namenjene velike gostilne na vpadnicah v mesto.
Gostilne glede higienskih razmer na Ptuju niso nič izstopale iz republiškega povprečja. Od 27 gostiln jih je le 7 imelo primerne prostore. Predvsem je bil problem pomanjkanje dnevne svetlobe in slabo prezračevanje. Izšlo je navodilo, da se morajo prti menjati vsaj dvakrat na teden, tla pa naj bi se obrisala vsak dan, zribala pa dvakrat na teden. V gostiščih se posteljnina ni menjala za vsakega obiskovalca.

PLETARJI

Pletarsko obrt lahko uvrščamo med najstarejše. Za razvoj kakovostnih pletarskih delavnic je bila velikega pomena organizacija strokovnega pouka. Izdelovanje tehnično in oblikovno dovršenih pletarskih izdelkov so uvedli šele s strokovnimi tečaji. Tečaji so bili dobro obiskani in kakovost izdelkov je zelo narasla. Že leta 1904 je bila ustanovljena zelo uspešna pletarska šola pri sv. Barbari (danes Cirkulane) v Halozah, ki jo je vodil domači nadučitelj Anton Ogorelec. Najprej se je imenovala Državni potovalni tečaj za pletarstvo. Vodja tečaja je bil J. Jachimi iz Tirolske, ki pa ni znal slovensko. Učne prostore so imeli v prostorih župnišča. Naval je bil velik, vendar sta na koncu leta ostala le dva (ostali so odnehali zaradi učiteljevega neznanja slovenščine). Ogorelec si je šel nabirat znanje v Centralni zavod na Dunaj in sam prevzel vodstvo tečaja oziroma dveletne Pletarske šole pri sv. Barbari v Halozah, ki je začela z delom 1907. Uspelo jim je pridobiti prvi vrbov nasad na Štajerskem. Šola se je razvila v Državno pletarsko šolo v Ptuju, odprli so jo pa leta 1928. Šolanje je bilo triletno in v 10 letih jo je končalo 68 učencev. Njegov sin Marko je leta 1915 ustanovil pletarsko zadrugo, ki je do leta 1962 delovala kot Ptujska pletarna.
Pri pletarstvu poznamo izdelke iz vrbe, slame, koruznega ličja, leskovih viter in iz drugih gradiv. Izdelki pletarskih delavnic so bili namenjeni tržišču, zlasti mestom. Kmetje so si večinoma za svoje potrebe spletli košare sami. Košaro so izdelali v enem dnevu vključno s pripravo materiala. Največkrat so uporabili leskove ali kostanjeve palice, ki so jih nasekali v gozdu. Palice so nato oparili – osmodili nad ognjem. Ko so palico zarezali z nožem na debelejšem koncu, so jo upogibali toliko časa, da se je po dolžini razklala v dve polovici, ki sta se imenovali vitre. Nato so izdelali osnovno ogrodje košare: ročaj in obod. Na obeh stičiščih so jih povezali s tanjšimi vitrami. V to opletje so zatikali usločene palice, ki so že dajale značilen videz košare. Palice je potrebno med seboj le še preplesti z vitrami in košara je gotova. Trebušaste košare so se v glavnem uporabljale za prenašanje poljskih pridelkov. Pletarski mojstri so še izdelovali: ornamentirane košare, cekarje, mize in vrtne garniture, otroške vozičke in košarice, kovčke, lestence, opletene steklenice, šatulje, copate in predpražnike iz koruznega ličja in še mnogo drugega.
Pletarjenje se je ohranilo predvsem v okviru domače obrti, izdelke pa lahko kupimo predvsem na sejmih.