Denarni zavodi na ptujskem območju do leta 1947

I. UVOD

Razvoj in nastanek denarnih zavodov je najbolj pogojen z razvojem nastajajočega liberalnega in tržnega gospodarstva  Denarni zavodi na ptujskem področju so se pričeli razvijati skladno z večjimi potrebami razvijajočega gospodarstva na tem prostoru, zlasti po letu 1848, pomladi narodov.Tega leta je bila razglašena zemljiška odveza, ki je vključila v gospodarsko življenje tudi kmetijstvo. Nov obrtni zakon, ki je ukinil cehe, je omogočil svobodno konkurenco med nastajajočimi obrtniki. Z izgradnjo železnice Dunaj – Trst je so slovenske pokrajine, tako tudi Ptuj z okolico, na široko stopile v hitro gospodarsko razvijajoči prostor Srednje Evrope. Te velike spremembe so omogočile in pripomogle k nastanku kreditnih zavodov tudi na ptujskem področju. Najprej so se razvile regulativne hranilnice, sledile so jim kreditne zadruge, pravih komercialnih bank pa ptujsko področje do leta 1950 ni imelo. 

II.VRSTE DENARNIH ZAVODOV

1.REGULATIVNE HRANILNICE

Izmed denarnih zavodov so se na Slovenskem najprej razvile regulativne hranilnice. Osnovna naloga teh hranilnic je bila navajati ljudi na varčevanje in iz tega privarčevanega denarja nuditi posojila po nizki obrestni meri. Zelo pomembna je bilo tudi to , da so hranilnice od svojega dobička dajale podporo splošno koristnim družbenim kulturnim, socialnim in gospodarskim ustanovam ¹  . Regulativne hranilnice so ustanavljala politična oblastva, od občin, okrajev in dežel, da bi si zagotovila kreditni vir za uresničevanje svojih nalog, za katere niso zadostovala sprotna sredstva. Pri ustanovitvah novih hranilnic so prednjačili  štajerski trgi, mesta, občine in okraji. Začetek dela hranilnice je imel vpliv na njihov relativni položaj v primerjavi z drugimi hranilnicami. Prva v Sloveniji je bila ustanovljena  Kranjska hranilnica Ljubljana leta 1820. Že na drugem mestu ustanovitve je bila Mestna hranilnica Ptuj, ki je bila ustanovljena leta 1862. Istega leta je bila ustanovljena Mestna hranilnica Maribor, leta 1865 Mestna hranilnica Celje, leta 1868 Okrajna hranilnica Slovenska Bistrica, 1873 Okrajna hranilnica Sveti Lenart, !875 Okrajna hranilnica Rogatec. Leta 1879 je bila ustanovljena hranilnica občine Ormož.«Daje se na znanje, da se je v Ormožu hranilnica (Sparkasse) občine Ormož ustanovila in 1. januarja 1879 dejanje začela.Uradovalo se bode vsako soboto od 11ih do 12ih predpoldne in ako je ta dan praznik, tedaj prejšnji delovni dan.« ² .

A.Mestna hranilnica Ptuj

Mesto Ptuj je bilo še okrog leta 1850 brez denarnega zavoda, čeprav je bila trgovska dejavnost in obrtništvo dokaj razvito. Denarne posle so opravljali privatniki ali pa denarni zavodi v Gradcu, ki so se jih najbolj posluževali. Zato se je ptujska mestna občina odločila ustanoviti po vzoru večjih mest in deželne vlade svojo komunalno hranilnico. Hranilnico so ustanovili na seji odbora Mestne občine Ptuj dne 18. 12. 1858. Za novoustanovljeno hranilnico je mestna občina prevzela polno jamstvo z vsem svojim premoženjem. Hranilnica je začela poslovati šele 5.1. 1862, ko je dobila ustrezna dovoljenja finančnega ministrstva ³ . K tej ustanovitvi so pripomogli tudi ptujski meščani, ki so zbrali in darovali hranilnici 4000 goldinarjev.

Hranilnica se je do leta 1920 imenovala Sparkasse der landesfürstlichen Kammerstadt Pettau in je poslovala v nemškem jeziku. Hranilnica je imela sedež v stavbi mestnega magistrata.

Ob koncu prvega poslovnega leta 1862 je imela hranilnica 127 vlagateljev z naložbo 17.092 goldinarjev, čisti dobiček je znašal 42 goldinarjev. Poslovanje hranilnice se je hitro razvijalo, leta 1895 je imela vlog za 1,2 milijona goldinarjev, leta 1913 pa že za 9,4 milijona kron. Hranilnica je v tem času doživljala pravi razcvet, saj so z njo poslovali vsi tukajšnji in okoliški trgovci ter obrtniki.S pomočjo hranilnice je dobila mestna občina sveži kapital in ugodne kreditne pogoje, kar ji je omogočalo živahno gradbeno dejavnost. S spremembo statuta hranilnice leta 1917 je določeno, da mora dati hranilnica polovico čistega dobička v proračun mestne občine. Leta 1916je hranilnica namenila mestni občini 76.000 kron, leta 1917 pa že nad 140.000 kron ⁴. V tem času se je namreč zgradilo poslopje Mladike, vojašnica, poslopje magistrata, mestna ljudska šola in veliko število meščanskih hiš. Ob izbruhu I. svetovne vojne je spadala hranilnica med najmočnejše denarne zavode na Štajerskem in je zelo pripomogla k večjemu vplivu nemškega kapitala na Ptuju in okolici. V letih 1914 – 1916 je tedanje nemško vodstvo hranilnice odobrilo velike vsote vojnega posojila na račun hranilnih vlog. Po vojni so ta posojila propadla, saj novoustanovljena država SHS ni priznala vračanja posojil bivše Avstroogrske. Mestna hranilnica je zato vse do leta 1930 izkazovala izgubo.

Leta 1920 se zavod preimenuje v Mestna hranilnica Ptuj in posluje v slovenskem jeziku pod tem imenom vse do izbruha II. svetovne vojne leta 1941.

Splošna gospodarska kriza v začetku tridesetih let je prizadela tudi Mestno hranilnico. Hranilnico je prizadel tudi zakon o odpisu kmečkih dolgov leta 1933. Določenim kmetom so namreč dolgove popolnoma odpisali, drugim pa podaljšali odplačilno dobo za 14 let z nizko 3% obrestno mero. Priviligirani agrarni banki , ki je prevzela jamstvo za odpisane kmečke dolgove, je hranilnica predala 283 dolžnikov s skupno vsoto 2,15 milijona dinarjev. Težave z kmečkimi dolžniki so povzročile, da je hranilnica preusmerila svoje poslovanje na trgovce in obrtnike. Leta 1935 je bilo hranilnih vlog za 12,2 milijona dinarjev.Do leta 1939 se je finančno stanje hranilnice izboljšalo, saj so odpisali skoraj vsa vojna posojila.

Zakon o občinskih hranilnicah iz leta 1939 je povzročil širitev delokroga Mestne hranilnice Ptuj. Hranilnica je dobila privilegije, ki so jih doslej imeli državni denarni zavodi (sprejemanje denarja srezov, občin, pokojninskih ustanov, korporacij, cerkva, ukinitev družbenega davka, ugodnosti pri dražbah, prisilnih upravah in drugo).

Začetek II. svetovne vojne je razvoj hranilnice zavrl, hranilne vloge so se bistveno zmanjšale in so znašale  le 11.198.600 din. Nekoč močan štajerski denarni zavod je tudi v lokalnem denarnem prometu zgubil svoj pomen in je bil med petimi denarnimi zavodi na Ptuju takrat na zadnjem mestu.

Po okupaciji je od aprila do septembra 1941 prevzela posle Mestne hranilnice Ptuj Staedtische Sparkasse. Septembra 1941 so Nemci ustanovili nov denarni zavod Kreissparkasse Pettau, ki so ga tvorili bivša Mestna hranilnica Ptuj s podružnicama Gemeinde Sparkasse Friedau (bivša občinska hranilnica, ustanovljena leta 1879) ter Bezirksparkasse in Leonhard in der Bügheln (prej Okrajna hranilnica Sv. Lenart v Slovenskih goricah, ustanovljena leta 1872). Ostali slovenski denarni zavodi na Ptuju so bili likvidirani, razen nemškega društva Pettauer Vorschusverein, ki se je preimenoval v Volksbank Pettau. Nemški denarni zavodi so si prisvojili in prisilno prenesli vloge slovenskih vlagateljev ter večji del teh sredstev naložili pri svojih centralah v Avstriji. S sabo so odnesli tudi večino poslovnih knjig, ki so jih po vojni morali vrniti, vendar gradivo ni bilo kompletno.

Po vojni prevzame posle nemške hranilnice ponovno Mestna hranilnica Ptuj, ki posluje pod tem imenom vse do leta 1947, ko se preimenuje v Hranilnica Ptuj. Z ustanavljanjem državnih denarnih zavodov je delovanje Mestne hranilnice počasi usihalo.Leta 1950 je bila končno likvidirana Kreissparkasse Pettau, vse njene posle z inventarjem vred je prevzela Narodna banka Slovenije Podružnica Ptuj.

Leta 1954 je LOMO Ptuj ustanovil novo Mestno hranilnic Ptuj.

2.KREDITNE ZADRUGE

Po regulativnih hranilnicah so začeli v Sloveniji izdatno ustanavljati kreditne zadruge. Množici kmetov, obrtnikov in trgovcev je kronično primanjkovalo obratnega kapitala. Zlasti kmetje so se zadolževali pri zasebnikih, čeprav so bile obresti zelo visoke. Nova vloga kreditnih zadrug se ni izražala smo na ekonomskem področju, temveč tudi na kulturnem, saj so zadruge poslovale v slovenskem jeziku ⁵.

V Slovenskem prostoru je kreditno zadružništvo mobiliziralo majhne prihranke in jih z nizkimi obrestmi plasiralo med kmete in obrtnike. Pri zadrugah so bila posojila cenejša zaradi samopomoči in vzajemnosti, ki nista prenesla velike razlike med pasivno in aktivno obrestno mero. Velik pomen kreditnih zadrug je poleg gospodarsko – socialnih momentov tudi nacionalni interes, saj so bile zadruge v slovenskih rokah in so služile finančni osamosvojitvi.

       Zadružno gibanje so na Slovenskem ustvarile narodne pobude. Kreditno zadružništvo so uvajali narodno zavedni krogi, saj je sodelovanje v kreditnih zadrugah veljalo za narodno dolžnost. Začetki zadružništva segajo v drugo polovico 19. stoletja. Na pobudo dr. Josipa Vošnjaka so pričeli ustanavljati hranilnice po češkem vzoru. Delo je nadaljeval njegov brat Mihael Vošnjak, ki je kot praktik uresničeval Josipove ideje, zato ga štejemo za očeta zadružništva na Slovenskem.

V Sloveniji sta se razvijala dva tipa kreditnih zadrug, to sta  Schulze- Delitschev in Raiffeisenov zadružni sistem.

Schulze-Delitschev  sistem je bil namenjen zlasti meščanskemu sloju - obrtnikom trgovcem in malim posestnikom. Kreditna zadruga je poznala več vrst deležev, glavne in opravilne.Posameznik je lahko imel več deležev. Kolikor deležev je zadružnik imel, toliko glasov je imel na občnem zboru. V vodstvene organe so bili lahko izvoljeni samo glavni deležniki. Območje delovanja zadruge je bilo neomejeno. Dobiček se je delil med zadružnike. Vsaka zadruga bi morala biti finančno trdna in brez pomoči osrednjih bančnih ustanov.

Pri ustanavljanju kreditnih zadrug na podeželju so prevladovala Raiffeisnova načela. Zadruga je poslovala samo s svojimi člani in vsi so imeli enake pravice in dolžnosti, zato so se lahko potegovali za vodstvena mesta vsi člani. Deleži so bili nizki, vsak je lahko imel samo en delež, jamstvo zadruge je bilo neomejeno. Območje delovanja zadruge je bila omejeno ponavadi na eno občino. Dobiček se je obvezno razporejal v rezervne sklade.

Klub načelu enotnosti zadružnega gibanja so bile vse kreditne zadruge strankarsko opredeljene in so se združevale v različne zadružne zveze, ki so skrbele za revizijska opravila kreditnih zadrug in za pospeševanje poslovanja zadrug s kreditiranjem in obrestovanjem vlog. Pred prvo svetovno vojno je kreditne zadruge združevalo pet zadružnih zvez. Štajerske zadruge so se največ združevale v Zvezo slovenskih posojilnic/Zadružna zveza Celje (1883), Zveza kranjskih posojilnic/Zadružna zveza v Ljubljani (1895) in v Zvezo slovenskih zadrug v Ljubljani (1907) ⁶ . V obdobju med obema vojnama so bile kreditne zadruge združene v Zadružno zvezo v Celju, ki je bila v usihanju, Zadružno zvezo v Ljubljani in v Zvezo slovenskih zadrug v Ljubljani.Članice celjske zveze so se v pretežni meri priključile Zvezi slovenskih zadrug v Ljubljani. Največji razmah in obseg poslovanja so zadruge dosegle koncem dvajsetih let, ko je bilo v kreditne zadruge vključenih celo 15% Slovencev ⁷ . V Sloveniji skoraj ni bilo kraja, ki ne bi imel svoje kreditne zadruge. V začetku tridesetih let je zadruge pretresla velika gospodarska kriza in beležijo velik upad hranilnih vlog. Tudi moratorij na kmečke dolgove v  letu1932 je stanje kreditnih zadrug še poslabšal, saj so bili kmetje največji najemniki kreditov. Leta 1936 je začela veljati končna odredba o likvidaciji kmečkih dolgov. Kot odškodnino so dobile zadruge 50% kmečkih dolgov povrnjenih od Privilegirane agrarne banke, vsota se je obrestovala po 3% letni obrestni meri.Ta znesek bi naj bil izplačan v roku 14 let. Za 25% dolgov so zadruge dobile državne obveznice po 3% letni obrestni meri. Obveznice so se izplačevale po obrokih oz z žrebanjem v roku 20 let. 25% razliko so morale zadruge pokriti iz lastnih rezervnih skladov. Položaj kreditnih zadrug se je pričel po tem ukrepu izboljševati, razvoj pa je pospešila tudi naraščajoča gospodarska konjunktura.

Druga svetovna vojna je delovanje kreditnih zadrug prekinila. Po zasedbi našega ozemlja so Nemci na podlagi odloka z leta1941 poslovanje kreditnih zadrug prepovedali in nato likvidirali. Likvidator za naše kreditne zadruge je bil Raiffeisenverband Steiermark iz Graza, ki je nato meseca septembra 1941 ustanovil svoje rajfajznovke. Okupator je uvedel svojo zakonodajo,zamenjal domačo valuto za Reichsmarke in uvedel nižjo obrestno mero.

Po koncu vojne leta 1945 so samo nekatere kreditne zadruge obnovile svoje poslovanje pa še te so bile odvisne od Zadružne in kmetijske banke, ki je prevzela kreditiranje zadrug in nadzor nad njihovim poslovanjem. Zadruge so životarile, dokler niso leta 1946 prešle v likvidacijski postopek. Zadruge so morale dostaviti likvidacijsko bilanco na dan 30. aprila 1947 ter pregled vlog in dolžnikov. Likvidirane so bile tudi obe zadružni zvezi. Na ptujskem področju je kreditne zadruge likvidiralo Poverjeništvo za likvidacijo kreditnih zadrug pri ministrstvu za finance LRS v Ptuju. Poverjeništvo je bilo ustanovljeno septembra 1947 in je delovalo do maja1949, ko so bile dokončno ukinjene vse zadrug. Premoženje kreditnih zadrug je poverjeništvo preneslo na kreditne odseke pri kmetijskih zadrugah.

V Ptuju so delovale naslednje hranilnice in posojilnice:

1.Posojilnica v Ptuju

V drugi polovici leta1883 se je na povabilo dr. Franca Jurtela na Ptuju oglasil Mihael Vošnjak, začetnik slovenskega zadružništva in velik zagovornik ustanavljanja slovenskih hranilnic in posojilnic. S seboj je prinesel tudi zadružna pravila ⁸   . O pripravah na ustanovitev slovenske posojilnice poroča tudi kronika deželno- knežjega mesta Ptuj, kjer je navedeno z datumom 15. 8. 1883 sledeče:« Slovenci z Jurco na čelu so ustanovili posojilnico, da bi s tem škodovali tukajšnji hranilnici (Mestna hranilnica Ptuj) in predujemnemu društvu. Niso uspeli škodovati.« ⁹ Ustanovitev jim je končno uspela 13. decembra 1883, ko so podpisali pred notarjem Schoenwettrom zadružna pravila trgovec Andrej Jurca, odvetnika dr. Jakob Ploj in dr. Alojz Gregorič, posestnik dr. Franc Jurtela, župnik Benko Hrtiš in Božidar Raič, posestniki Tomaž Mikl, Miha Brenčič iz Žabjaka, Alojz Čeh iz Ločiča, Franc Urbas in Tone Sok. Zadrugi so dali ime Hranilno in posojilno društvo Ptuj. Prvo načelstvo so tvorili ravnatelj Andrej Jurca ter odborniki dr. Jakob Ploj, dr. Gregorič Alojz, Tomaž Mikl, Franc Urbas in Miha Brenčič. Društvo je bilo registrirano 18. 12. 1883  pri okrožnem sodišču v Celju. Sedež društva je bil do leta 1931 v Narodnem domu Ptuj, od 1.12. 1931 naprej pa je imela Posojilnica lastne prostore na Slovenskem trgu na Ptuju. Zadruga si je prizadevala za čim večje število vlog. Pri tem sta jo močno podprla odvetnik dr. Josip Čuček in Posojilnica v Mariboru. Prvi je vložil 1600 florintov, druga pa 5000 florintov. Poslovanje se je hitro in močno razširilo med kmečkim prebivalstvom in slovenskimi meščani v Ptuju. Zadruga je v prvi vrsti nudila ugodne poroštvene kredite slovenskemu kmečkemu prebivalstvu, ki so bili v finančni stiski in so jih izkoriščali nemški oderuhi. Vloge so se obrestovale s 5%, obresti za posojila so znašale 6%. Vloge so hitro naraščale, leta 1888 je zadruga že zadostila vsem kreditnim zahtevam. Posojila so dajali samo zadružnikom, ki jih je bilo prvo leto poslovanja 360, leta1897 pa že 4496. Ustanovitev Kmečke hranilnice in posojilnice Ptuj leta 1910 je razvoj posojilnice zavrla, vendar je ostalo število članstva približno enako vse do okupacije leta 1941. Konec leta 1916 je bilo 4055 zadružnikov, konec leta 1917 pa 3613 zadružnikov, Od teh je bilo dolžnikov 1148. Zadruga je morala izplačevati raznim, društvom in dobrodelnim ustanovam del čistega dobička ⁹ (Irena Lačen Benedičič, Ptujske zadruge v gradivu Arhiva republike Slovenije, Ptujski zbornik VI/I, Ptuj, 1996, str. 672). Dne 15. marca 1928 se je Hranilno in posojilno  društvo preimenovalo v Posojilnica v  Ptuju. Do leta 1897 je hranilnemu in posojilnemu društvu načeloval Andrej Jurca, nato pa je prevzel načelovanje dr. Ivan Jurtela ¹⁰ . V letih pred vojno je imelo društvo okrog 600 članov.

Ob vdoru okupatorja je Posojilnica prenehala poslovati, 1. 10. 1941 jo je likvidiral nemški denarni zavod Raiffeisenverband in Pettau in jo priključil v svoj bančni sistem.

Po osvoboditvi je Posojilnica poslovala vse do 30.4. 1947, ko jo je likvidiralo Poverjeništvo komisije za likvidacijo kreditnih zadrug.

Posojilnica je odigrala veliko vlogo  v boju za gospodarsko in narodno enakopravnost slovenskega naroda predvsem z cenenimi posojili, saj je bila gospodarska osamosvojitev odločilnega pomena pri političnih odločanjih. Ker je bilo  Ptuju slovenskemu trgovcu in obrtniku težko priti do novih prostorov za obrt, je Posojilnica kupila leta 1890 staro hišo v Krempljevi ulici, ter ob svoji desetletnici delovanja na istem mestu postavila novo dvonadstropno hišo z dvema prostoroma za trgovine. Da bi ohranili slovensko posest v Halozah, je posojilnica kupila leta 1907 obširno posestvo Dobrava (97 ha), leta 1914 pa še posestvo v Gruškovju. Vodstvo Posojilnice, zlasti njen dolgoletni vodja Franc Jurtela, je materialno podpiralo tudi slovenske dijake, šolsko Ciril Metodovo družbo, skrbelo je tudi za ptujsko dijaško kuhinjo. S pomočjo hranilnice so ptujski Slovenci dobili tudi narodni dom.

2.Kmečka hranilnica in posojilnica v Ptuju

Zadruga je bila ustanovljena 6. julija 1910, v zadružni register pa je bila vpisana 1. avgusta 1910. Prva zadružna pravila je za hranilnico pripravil Ptujčan, narodni prebuditelj, Mihael Vošnjak Upravni organi zadruge so bili načelstvo, nadzorstvo in občni zbor. Prvi načelnik je bil posestnik iz Brstja Jurij Kuhar. Zadruga je bila članica zadružne zveze iz Ljubljane, ta je opravljala tudi zadružne revizije. Delokrog zadruge je bil neomejen. Hranilnica je uradovala vsako sredo od 8. do 12. ure in v nedeljo »od rane do pozne službe božje« ¹¹ . Obrestna mera za hranilne vloge je bila 4,5%, za osebne kredite 5,5%, na vknjižbo pa 5%.V prvem letu poslovanja je pristopilo 54 članov, denarni promet je znašal 86.132 kron. Hranilnica je izdala 40 posojil v vrednosti 25.710 kron.

Leta 1913 je imela Kmečka hranilnica in posojilnica  že 357 članov, promet pa se je zvišal na 540.795 kron. Podelili so 400 posojil v vrednosti 284189 kron. Odbornika načelstva Mihael Brenčič in ptujski vikar Ferdo Pšunder sta na občnem zboru priporočala, »da se naj vsi kmetje toplo zanimajo za procvit svojega stanovskega denarnega zavoda, ki deluje samo v korist kmečkega stanu« ¹² .

Med prvo svetovno vojno je interes za vlaganje denarja v hranilnico upadel. Po končani vojni leta 1918 je promet skokovito porastel na visokih tri milijone kron. Glede na obilico hranilnih vlog je zadruga znižala obrestne mere za hranilne vloge na 3,5%, kasneje celo na 1%.Hranilnica je postala ena izmed najmočnejših kmečkih denarnih zavodov v Sloveniji. Leta 1922 je imela 604 člane, promet je znašal že 112 miljonov kron, od tega je bilo posojil za 1,3 milijone kron, hranilnih vlog pa za 7,4 milijone kron. V začetku 30. let je svetovna gospodarska kriza prizadela tudi kmečko hranilnico, vendar je kljub temu ostala ob svoji 20. obletnici poslovanja čvrst in stabilen denarni zavod  s 1500 člani in letnim denarnim prometom okrog 100 milijonov dinarjev. Kot dobro stoječa hranilnica si je zadruga prizadevala pridobiti nove poslovne prostore v centru mesta Ptuja. Zgradba hranilnice na Minoritskem trgu je bila last minoritskega konventa in je bila predraga, zato so se odločili za novogradnjo v Miklošičevi ulici ¹³ . Z gradnjo so pričeli leta 1931, 15. novembra 1932 se je hranilnica preselila v nove prostore. Stroški so znašali skoraj milijon dinarjev. Gradnja in gospodarska kriza ter odredba o likvidaciji kmečkih dolgov so pustili v hranilnici velike posledice.. Leta 1933 je denarni promet padel samo na 14,5 milijona dinarjev. Druga svetovna vojna je delovanje hranilnice prekinila. Nemci so zadrugo likvidirali ter namesto nje ustanovili svojo hranilnico z imenom Bauernspar und Darlehenskasse Pettau. Zadružni denar slovenskih kmetov so Nemci nalagali v avstrijske in nemške banke, tako da je hranilnica dočakala osvoboditev osiromašena  brez članstva in denarja.. Hranilnico je  nato leta 1947 likvidiralo Poverjeništvo za likvidacijo kmečkih zadrug pri Ministrstvu za finance Ljudske republike Slovenije v Ptuju. Po likvidaciji hranilnice je njeno premoženje prevzela Hranilno kreditna služba pri Kmetijski zadrugi Ptuj., ki je nadaljevala s tradicijo kmečkega varčevanja.

Kreditna zadruga je bila ustanovljena leta 1933. Ustanovni člani zadruge so bili Škrinjar Ivan – zvaničnik pri Srezkem načelstvu v Ptuju, Capuder Leo – šolski nadzornik, dr. Lovro Lipič- sodnik ptujskega sodišča, Požlep Dragotin – vojaški referent iz Ptuja, Zorjan Martin – višji sodni oficial ter Smodič Anton – učitelj iz Ptuja ¹⁴ . Članstvo zadruge so sestavljali državni uslužbenci in sicer: osnovnošolski učitelji in nadzorniki, gimnazijski profesorji, sodniki, uslužbenci sreskega načelstva, davčni inšpektorji vojaško osebje, policija, poštni in železničarski uslužbenci. Leta 1939 je zadruga imela 185 članov, leta 1940 pa 200 članov.

Društvo je bilo ustanovljeno in vpisano kot kreditna zadruga v zadružni register dne 12.1. 1875 ¹⁵  . Zadrugo so ustanovili predvsem ptujski meščani nemške narodnosti. Zadruga je delovala kot protiutež slovenski Hranilnici v Ptuju.. Leta 1938 pade število članov na 623, predvsem zaradi predaje njihovih posojil Privilegirani agrarni banki. Leta 1938 je bil načelnik društva Paul Pirich – usnjar iz Ptuja, odborniki pa so bili trgovec Franc Artenjak, industrijalec Franc Celotti, veletrgovec in posestnik Pavel Ornig in Albert Scharner. Zadruga je bila članica Zadružne zveze Slovenje iz Ljubljane. Med vojno so Nemci preimenovali društvo v Volksbank Pettau s sedežem v Lackovi ulici 8. Leta 1947 je bilo društvo likvidirano.

Hranilnice in posojilnice na ptujskem podeželju (16):

Hranilnice in posojilnice na ptujskem podeželju so bile ustanovljene po raiffeisenovih načelih večinoma v prvem desetletju 20. stoletja. To so bili najštevilčnejši denarni zavodi ki so bili ustanovljeni skorajda v vsaki župniji in so bile dostopne slehernemu kmetu, ki je želel varčevati ali najemati posojilo. Denar za najemanje hipotekarnih posojil je bil za te hranilnice predrag, zato so se ukvarjale samo z osebnimi posojili. Za osebna posojila je bilo potrebno dobro poznati premoženjsko stanje posojilojemalca, zato je bil delovni okoliš zadruge majhen. Vloge so posojilnice obrestovale večinoma s 4,5% do 5%, za posojila so zahtevale 5,5% do 6%. Zadruge so bile večinoma članice Zveze slovenskih posojilnic z sedežem v Celju, od leta 1930 naprej pa po pridružitvi celjske zveze, članice Zveze slovenskih zadrug v Ljubljani.

Na ptujskem podeželju so nastale sledeče zadruge, ki so delovale do začetka druge svetovne vojne. Med vojno so bile vključene v nemški denarni sistem, ki jih je osiromašil, tako, da so bile leta 1947 večinoma likvidirane ¹⁷   (ZAP, Poverjeništvo za likvidacijo kreditnih zadrug v Ptuju, škatla štev. 12,13)

1. Hranilnica in posojilnica v Cirkovcah

Ustanovljena je bila 2.5. 1907, sodno je bila registrirana 23.3. istega leta. Zadruga je imela neomejeno jamstvo, višina deležov je bila 10 dinarjev. Od leta 1942 d0 1947 se je imenovala Raiffeisen Stauden 

2. Posojilnica Sveta Barbara v Halozah (Cirkulane)

Ustanovljena je bila leta 1905. Od leta 1942 do 1947 se je imenovala Raiffeisenkasse Ankenstein. 

3. Hranilnica in posojilnica Sv. Urban pri Ptuju (Destrnik)

Ustanovni občni zbor zadruge je bil 18.4. 1920. Prvi načelnik  zadruge je bil Franc Čeh,posestnik iz Desenc. Zadruga je je posedovala tudi vinograd in travnik. Pred okupacijo je zadruga imela 141 zadružnikov. Od leta 1942 do 1947 se je imenovala Raiffeisenkasse Winterdorf.

4. Hranilnica in posojilnica Sv. Marjeta pri Moškanjcih (Gorišnica)

Zadruga je bila ustanovljena leta 1909. Od leta 1942 do 1947 se je imenovala Raiffeisenkasse St. Margareten bei Pettau.

5. Hranilnica in posojilnica Hajdina

Zadruga je bila sodno registrirana 27.6. 1908, poslovati pa je pričela 2.8. 1908. Ustanovitelj zadruge so bili hajdinski župnik Janez Toman, kaplan Poplatnik Josip Štumberger Andrej– posestnik iz Gerečje vasi. Med vojno se je imenovala Spar und Darlehenskasse Haidin.

6. Hranilnica in posojilnica Sv. Lovrenc v Slovenskih goricah (Juršinci)

Zadruga je bila ustanovljena leta 1907. Ustanovitveni člani zadruge so bili Janez Šegula – posestnik iz Hlaponcev, Anton Pečko – posestnik iz Juršinc, Alojz Sorman iz Oblačeka in Ivan Čuš iz Hlaponc. Od leta 1942 do 1947 se je imenovala Raiffeisenkasse Joergendorf.

7. Hranilnica in posojilnica Sv. Andraž v Halozah (Leskovec)

Zadruga je bila ustanovljena 26.4. 1928. Leta 1935 je imela 143 članov. Bila je tudi lastnica vinske zidanice z vrtom.Hranilnica je imela leta 1936 izgubo zaradi neobrestovanih kreditov Vinarske zadruge Ptuj in Mlekarske zadruge Ptuj.Od leta 1942 do 1947 se je imenovala Raiffeisenkasse Haslach.

8. Hranilnica in posojilnica Sv. Lovrenc na Dravskem polju

Zadruga je bila ustanovljena 18.12. 1907. Od leta 1942 do 1947 se je imenovala Raiffeisenkasse Amtmansfeld.

9. Hranilnica in posojilnica Majšperk

Od leta 1942 do 1947 se je imenovala Raiffeisenkasse Monsberg.

10. Hranilnica in posojilnica pri Sv. Marku niže Ptuja (Markovci)

Zadruga je bila ustanovljena leta 18. 8. 1907. Od leta 1942 do 1947 se je imenovala Raiffeisenkasse Steinberg.

12. Posojilnica v Črni gori (Ptujska gora)

Zadruga je bila ustanovljena leta 1907.

13. Kmečka hranilnica in posojilnica na Ptujski gori

Zadruga je bila ustanovljena leta 1907. Od leta 1942 do 1947 se je imenovala Raiffeisenkasse Bergneustift.

14. Hranilnica in posojilnica Sv. Janž na Dravskem polju (Starše)

Zadruga je bila ustanovljena leta 1908. Od leta 1942 do 1947 se je imenovala Raiffeisenkasse Golldorf.

15. Hranilnica in posojilnica v Stopercah

Zadruga je bila ustanovljena leta 1908. Ustanovitelji zadruge so bili Keček Andraž – župnik iz Stoperc, Vrabič Ignac – trgovec iz Stoperc, Marat Anton – posestnik iz Siteža, Korže Franc- kmet iz Grdine, Širec Janko – kaplan iz Stoperc in Škrabl Jernej – posestnik iz Sveče.

16. Kmečka hranilnica in posojilnica Sv. Bolfenk v Slovenskih goricah (Trnovska vas)

Zadruga je bila ustanovljena 23.9.1909 z delovnim okolišem Sv. Urban pri Ptuju, Sv Rupert, Sv. Andraž in Sv. Bolfenk. Zaradi ustanovitve novih zadrug v sosednjih farah ni dosegala dobrih rezultatov. Zadruga je bila lastnica javne tehtnice, lastne hiše in srednjega kmečkega posestva. Posestvo zapade leta 1945 pod agrarno reformo. Od leta 1942 do 1947 se je imenovala Raiffeisenkasse Dornberg.

17. Hranilnica in posojilnica Sv. Vid pri Ptuju (Videm)

Od leta 1942 do 1947 se je imenovala Raiffeisenkasse Treun.

18. Kmečka hranilnica in posojilnica Sv. Andraž v  Slovenskih goricah (Vitomarci)

Od leta 1942 do 1947 se je imenovala Raiffeisenkasse Witmannsberg.

19. Hranilnica in posojilnica Vurberg (Vumpah)

Zadruga je bila ustanovljena leta 1907.

20. Hranilnica in posojilnica v Zavrču

Od leta 1942 do 1947 se je imenovala Raiffeisenkasse Sauritsch. 

Zadruga je bila ustanovljena leta 1908. 

21. Hranilnica in posojilnica v Žetalah

 Hranilnica je vpisana v zadružni register pri Orožnem sodišču Celje.Od leta 1942 do 1947 se je imenovala Raiffeisenkasse Schiltern.

OPOMBE:

1. Lazarevič, Prinčič:Zgodovina slov. bančništva, Ljubljana 2000, str.23

3. ZAP,  Rokopisi, Ferdinand Raisp,Ptujska kronika 1857 – 1887, stran 38, 39

4.  Mestna občina Ptuj 1917, škatla 229, spis 1062/1917

6.  Lazarevič, Prinčič, Zgodovina slovenskega bančništva, Ljubljana,2000, str.30

7. Lazarevič, Prinčič, Zgodovina slovenskega bančništva, Ljubljana,2000, str.150

9. Chronik der l.f. Kammerstadt Pettau 1873 – 1917, , Zgodovinski arhiv Ptuj, R – 13, stran 63

10. Janko Orožen, Celje in slovensko hranilništvo, Celje,1977 str. 47 

12. ZAP, kmečka hranilnica in posojilnica Ptuj, škatla štev. 3, ovoj štev. 5

13. ZAP, Kmečka hranilnica in posojilnica v Ptuju, škatla štev. 3, ovoj 4

15. ZAP, Ptujsko predujemno društvo 1922 – 1947, škatla štev. 1, ovoj 1

IZVLEČEK:

Prispevek obravnava zgodovinski razvoj denarnih zavodov, ki so delovali na ptujskem področju od sredine 19. stoletja pa do konca II. svetovne vojne. Najprej so opisane vse vrste denarnih zavodov, ki so delovale na tem področju. Kot prvi denarni zavod na Ptuju je bila leta 1858 ustanovljena  kot regulativna hranilnica Mestna hranilnica v Ptuju. V začetku 19. stoletja pa so se pričele množično  ustanavljati kreditne zadruge, ki so se razširile tudi na podeželje. Tako so na Ptuju delovale 4 hranilnice in posojilnice, na podeželju pa 21 hranilnic in posojilnic. Največji pomen je imela Posojilnica v Ptuju, ki je bila ustanovljena leta1883. Ta je skozi svoje obdobje finančno podpirala razvoj mladega slovenskega kapitala.

Sinopsis:

Branko Oblak, Višji arhivski strokovni sodelavec, Zgodovinski arhiv Ptuj, SLO, 2250 Ptuj, Muzejski trg 1

Prispevek obravnava razvoj in delovanje ptujske regulativne hranilnice in kreditnih zadrug na Ptuju in njegovi okolici do leta 1947, ko so bile te denarne ustanove likvidirane.