Delta tovarna perila in konfekcije Ptuj do združitve

z Labodom iz Novega mesta

Po končani prvi svetovni vojni  se je leta 1920 na Ptuj priselil pomorski častnik Vrabič Franjo, saj službe, kot Slovenec, v italijanski mornarici v Trstu ni dobil. Mornariški poklic je opustil in je na Ptuju ustanovil šiviljsko zadrugo Delta Ptuj. Izdelovali so samo finejše moško perilo iz uvoženega blaga, ki so ga deloma tudi izvažali. Zadruga je obratovala s 6 stroji na nožni pogon vse do elektrifikacije mesta Ptuja leta 1924. Po uvedbi elektrike je stare stroje prodal in pri podjetju Singer kupil električne šivalne stroje, ki so prinašali večji zaslužek. Obrat se je širil vse do leta 1928, ko so postali prostori pretesni, zato je Vrabič kupil hišo na Ljutomerski cesti, kjer je uredil novi šiviljski obrat. Gospodarska kriza v  tridesetih letih je obrat močno prizadela, s pomočjo poslovnih prijateljev se je zadruga obdržala vse do začetka druge svetovne vojne.

Tik pred vojno je podjetje zaposlovali okrog 50 ljudi, dnevno so izdelali 500 srajc(Služba družbenega knjigovodstva podružnica Ptuj – Zaključni računi 1953 – 1986, škatla štev.55, ovoj 806).

Nemška vojska je ob prihodu v Ptuj zadrugo prevzela v svoje upravljanje in zaplenila vse zaloge perila in surovin. Med vojno je zadruga izdelovala perilo za nemško vojsko, politične organizacije in lazarete. Stroji so bili v tem času močno izkoriščani, obnavljali in vzdrževali jih novi lastniki niso.

Po izidu zakona o nacionalizaciji obratov le bilo podjetje dne 28.4.1948 nacionalizirano.

Leta 1933 je tedanji trgovec z manufakturo Franjo Lenart ustanovil izdelovalnico perila z 20 zaposlenih , ki so delali na 15 starejših strojih, ki jih je nabavil pri raznih privatnikih. Sedež podjetja je bil na Srbskem trgu številka 2 na Ptuju. Po letu dni obratovanja je odkupil in nadzidal stavbo na Srbskem trgu številka 7. V prvem nadstropju stavbe je uredil novo šivalnico, prikrojevalnico in likalnico. V pritličju je imel trgovino z manufakturo in konfekcijo. Zaposlil je nove ljudi, tako da je bilo zaposlenih vseh skupaj okrog 80, ki so delali na 50 šivalnih strojih, izdelali pa so dnevno 400 komadov perila .

Leta 1940 je Franjo Lenart kupil tedanje gostišče Koser, in ga porušil do tal, na istem mestu je sezidal novo poslopje, ki pa je zaradi izbruha vojne ostalo prazno.Stavbo so Nemci uporabili za zbirališče jugoslovanskih vojnih ujetnikov, kasneje je služila kot zbirna baza za izseljevanje zavednih Ptujčanov in kot skladišče nemške vojske. Lastnik Franjo Lenart je bil izseljen v Srbijo. Med vojno seje obrat priključil avstrijski tovarni perila Edvard Lichtmayer&comp. z Dunaja. Obrat je izdeloval po navodilih avstrijske firme perilo za potrebe okupatorske vojske.

Po zaslugi ptujskega Nemca Krakerja je okupator še zadnje dni pred umikom iz Ptuja iz obrata odnesel 15.000 tekočih metrov keper tkanine. Zamenjali so tudi 22 novejših strojev s starejšimi, ki so jih pripeljali z Dunaja.

Po vojni se je vrnil iz Srbije bivši lastnik in tovarna je nadaljevala z delom v prejšnjih prostorih  na Srbskem trgu št. 7. Na novo sezidana stavba iz leta 1941 se je uporabljala kot skladišče trgovskega podjetja Navod in kasneje za potrebe vajeniške šole.

Leta 1948 je bilo podjetje nacionalizirano in se je združilo z Delto, izdelovalnico perila. Obe dosedanji podjetji Delta industrija perila in Lenart Franjo, izdelovalnica perila Ptuj, sta se združili v eno podjetje in se preselili v novo zgradbo na Srbskem trgu številka 6. V spodnjih prostorih se je uredila šivalnica, v prvem nadstropju pa prikrojevalnica , likalnica in adjustirnica.

Dne 16. maja 1948 je ustanovilo Ministrstvo za industrijo in rudarstvo Ljudske Republike Slovenije z odločbo 8447/1-1948 podjetje Tovarna perila Ptuj kot invalidsko podjetje (Služba družbenega knjigovodstva podružnica Ptuj – Zaključni računi 1953 – 1986, škatla127, ovoj 1630). Podjetje je vodil Federalni odbor vojaških invalidov Slovenije. Za upravnika novega podjetja je bil postavljen Vučak Franc, krojač. Leta 1949 so podjetju izbrisali kot operativno upravnega voditelja Federalni odbor vojaških invalidov Slovenije in so vpisali za novega Upravo invalidskih republiških podjetij Slovenije. Z odločbo Ministrstva za finance LRS z dne 22. maja 1950 prevzame vodenje podjetja Okrajni odbor Zveze vojaških vojnih invalidov Slovenije Ptuj.

Glavni poslovni predmet je bil proizvodnja moškega perila. V tovarni je bilo zaposlenih leta 1950 110 ljudi, iz leta v leto pa je naraščalo, tako, da je bilo ob koncu leta 1958 že 320 zaposlenih.

Uresničitev socialističnega gesla »Tovarne delavcem« se je izvršila 8. septembra 1949 z izvolitvijo prvega delavskega sveta tovarne.

Podjetje je v glavnem izdelovalo samo perilo. 18. aprila 1953 se je podjetje preimenovalo v Invalidsko podjetje Delta tovarna perila in konfekcije Ptuj. Istočasno je bil za direktorja postavljen Tomažin Jože, tekstilni tehnik. Podjetje je bilo vpisano v register gospodarskih organizacij pri Okrožnem gospodarskem sodišču v Mariboru pod številko 35/I-2 z dne 26.7.1955 s sedežem Srbski trg 6 in 7 na Ptuju. Poslovni predmet podjetja je bil industrijski in obrtniški način izdelovanja perila in lažje konfekcije zunanjih oblačil, prodaja teh izdelkov na debelo in drobno.

Večje investicije v proizvodnjo so bile v letu 1953, ko sta se nabavila dva dvoigelna hitrošivalna stroja in stroj za izdelavo luknjic.Takrat je kredit znašal okrog pet milijonov dinarjev ter je bil najet pri Glavnem odboru Zveze vojaških vojnih invalidov Slovenije.

Zaradi velikega povpraševanja po konfekcijskih izdelkih je direktor ustanovil še konfekcijski oddelek ter delo organiziral na dve izmeni. Stroje so pripeljali iz invalidske krojaške delavnice Ptuj, ki je bila likvidirana. V letu 1954 je bilo nabavljenih 50 novih Zetina šivalnih strojev in isto število elektromotorjev. V letu 1956 je podjetje najelo kredit pri Narodni banki za nabavo tovornega avtomobila Pionir (TAM Maribor), v letu 1957 je bil nabavljen osebni avtomobil Wartburg.  Nekaj strojev so pripeljali tudi iz Slovenske Bistrice in Bleda. V stavbi, kjer se je nahajala prejšnja šivalnica so uredili moderno opremljene upravne prostore.

Z odločbo Glavnega odbora Zveze vojaških vojnih invalidov je bil postavljen s 1. septembrom 1953 za direktorja podjetja Samuda Heribert, tekstilni tehnik.

Z odločbo Državnega sekretariata za splošno upravo in proračun štev. 3-296/2-1954  preide podjetje 28. maja 1954 v pristojnost Mestnega ljudskega odbora Ptuj, iz firme se izbriše naziv Invalidsko podjetje. Podjetje se je imenovala odslej Delta tovarna perila in konfekcije.

Julija 1955 je podjetje ustanovilo prodajalno na drobno, ustanovitev je odobril Ljudski odbor mestne občine Ptuj z odločbo I/7 1949/1 – 1955. (Služba družbenega knjigovodstva podružnica Ptuj – Zaključni računi 1953 – 1986, škatla 55, ovoj 806). Za poslovodjo je bil postavljen Vavpotič Franc, trgovski pomočnik. Prodajalna je bila last tovarne do februarja 1963, ko so jo prodali Trgovskemu podjetju Izbira Ptuj.

Leta 1961 so zopet pristopili k rekonstrukciji strojnega parka. Nabavili so 61 šivalnih strojev znamke Singer s hitrostjo 5800 vbodov na minuto. Leta 1962 so nabavili od likvidirane konfekcijske tovarne Špik iz Kranja nove likalne stroje.

Kapaciteta strojev je znašala v letu 1963 1,25 milijona kvadratnih metrov tkanin iz sintetičnega pletiva, od tega 1,1 milijona perila, ostalo konfekcije. Povprečno je bilo zaposlenih 332 ljudi, ki so opravili 675.000 delovnih ur. Na razpolago so imeli 67 hitrošivalnih strojev, 10 dvoigelnih strojev, 6 ovratničark, 5 luknjičark, 4 gumbničarke in 5 strojev za obzankanje, eno likalno garnituro in prikrojevalne nože.

Delovna sila se je črpala največ iz bližnje okolice oddaljenosti do 3 kilometre, največja oddaljenost od delovnega mesta je znašala 30 kilometrov. Delavci so za prevozna sredstva uporabljali dvokolesa, avtobus in vlak. Šestim delavcem je podjetje plačevalo tudi prevozne stroške.

Surovine za izdelke je tovarna nabavljala največ pri Mariborski tekstilni tovarni, Makedonki iz Štipa, Medjimurske trikotaže iz Čakovca, Osiječki tkaonici svile, Tekstilindusu iz Kranja, Metki iz Celja, Tekstilni tovarni iz Djakovice in Tekstilni tovarni iz Prebolda. Prodaja je potekala preko trgovskih zastopnikov, ki pokrivajo svoj teren. Največ izdelkov so prodali v Sloveniji -29%, Bosni in Hercegovini – 19%, Srbiji – 18%, Makedoniji – 15%, Hrvaški – 12% in Črni gori – 6,7%. Nekaj izdelkov (14.000 komadov moških srajc) so leta 1963 prvič  izvozili tudi v Sovjetsko zvezo v vrednosti 16.000 ameriških dolarjev. (Služba družbenega knjigovodstva podružnica Ptuj – Zaključni računi 1953 – 1986, škatla 55, ovoj 806).

Letne količinske plane in realizacije proizvodnje po posameznih letih izkazuje naslednja tabela (v  000 kvadratnih metrih):

Vrsta               Plan              Izvršitev         Plan             Izvršitev           Plan                 Izvršitev

konfekcije       1961             1961               1962             1962                1963                  1963

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Perilo              962,5             979               1104,5          1127,5              1100                  1264

Konfekc.

oblačila           127,5            125,9              152,8            114,8                 152                   211

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Indeks

realizacije                           101,3                                    98,8                                         117,8

Leta 1963 je proizvodni plan presežen za 17, 8%, kar je rezultat dviga produktivnosti dela in uvedbe tretje izmene v eni izmed šivalnic. V letu 1963 so naročila presegla proizvodne kapacitete, zato je podjetje dalo v predelavo konfekcijski tovarni Makedonka iz Štipa 40.000 komadov srajc in 15.000 komadov spodnjih hlač. Ženska krila so morali izdelovati po pogodbi  kot delo na domu.

Leta 1964 je podjetje dokupilo stroje za robljenje, ki so opravljali tri operacije, zato je bil velik prihranek pri delovni sili.

Podjetje je izvažalo leta 1966 naylon srajce v Zvezno republiko Nemčijo in Avstrijo.

Leta 1967 so nabavili več specialnih strojev in stroj za lepljenje podlage v ovratnikih. S tem so izboljšali tehnološki proces in proizvodnjo zelo pocenili.

Leta 1966 je podjetje izdelalo elaborat za prehod na 42 urni delovni teden. Po šestmesečnem poskusnem roku je je skrajšan delovni čas pričel veljati 1.7.1967.

Plan za leto 1967 je bil presežen za 26,1%. Izdelali so 627.555 moških srajc iz naylona, 29.019 moških naylonskih srajc  s kratkimi rokavi, 5.984 fantovskih naylon srajc, 39.594 srajc iz velurja, 4.040 narokavnikov in 1200 prevlek za šapke. Iz bombaža so izdelali 36.924 moških srajc, 25.012 moških srajc s kratkimi rokavi, 25.285 moških sukenj, 58.182 moških kopalk, 17.805 moških pižam, 12.577 ženskih pižam, 12.454 ženskih spalnih srajc in 9220 moških spodnjih hlač. Skupaj je bilo predelano 775.965 komadov izdelkov.

Strojni park je leta1967 obsegal:

- 70 hitrošivalni stroji

- 9 dvoigelni stroji

- 4 ovratničarke

- 11 strojev za obzankanje

- 6 strojev za luknjice

- 4 stroji za šivanje gumbov

- 6 strojev za likanje

- 7 strojev za krojenje

Na tej strojni opremi je delalo povprečno 365 zaposlenih, od tega je bilo 327 žensk.

Količinski pokazatelji proizvodnje za obdobje 1966 – 1969 so sledeči (v 000 kvadratnih metrih):

1966                                 1967                                       1968                                       1969

Približno 40% celotne proizvodnje je tovarna izvozila predvsem v Švico in Zahodno Nemčijo. Kljub temu je Delta zaključila poslovno leto 1969 z izgubo v višini 230.000 dinarjev, ki je nastala zaradi pokrivanja negativne razlike v ceni zalog iz leta 1967. Izvoz izdelkov se je povečal tudi leta 1970, ko so izvažali v Nemčijo, Avstrijo in Nizozemsko.

 Po zaključnem računu za leto 1969 je podjetje poslovalo z izgubo, zato je moralo pripraviti sanacijski program.

Podjetje  je ustvarjalo malo dohodka predvsem zaradi trgovine, ki je izsiljevala in postavljala nevzdržne prodajne pogoje. Temu primerni so bili tudi osebni dohodki, ki so bili zelo nizki.

Zanimivi so podatki o normativih porabe materiala in časa izdelave.V letu 1970 so potrebovali za izdelavo moške srajce 2,2 m ² blaga, čas izdelave je bil 32,7 minut.

Tovarna je poslovala v tesnih proizvodnih in skladiščnih prostorih ob pomanjkanju nekaterih specialnih strojev. Sanacijski program je leta 1970 predvideval nove investicije, spremembo tehnološkega procesa proizvodnje in povečanje produktivnosti dela ter znižanje režijskih stroškov v zvezi z racionalnejšim koriščenjem skladišč. V osnovna sredstva je bilo predvideno vlaganje v višini 3,9 milijona dinarjev.

Proizvodnja napram prejšnjim letom je padla za 13%. Padec proizvodnje je padel zaradi zmanjšanja števila zaposlenih in prilagajanja tržišču z manjšimi serijami ter predelavi zahtevnejših materialov.

V  letu 1971 je tovarna dokupila nekaj nujno potrebnih specialnih strojev na katerih so izdelovali moške srajce iz džersija, ki so jih pričeli izvažati v Zahodno Nemčijo.

Tovarna je navezala stike in pričela poslovno sodelovati z Belokranjsko trikotažo Beti iz Metlike. Delta je izdelovala ženske bluze po njihovih krojih in z njihovim materialom s fiksno ceno na minuto izdelave. Beti je uvedla tudi svojo tehnologijo in Delto oskrbela s potrebnimi stroji. Po sanacijskem programi naj bi se sčasoma Delta spojila z Beti, vendar do tega ni prišlo, saj naj bi po željah Beti Delta postala samo obrat belokranjskega podjetja.

Koncem leta 1972 je bilo zaposlenih v Delti  361 delavcev, od tega je bilo 327 žensk. Največ so delali v dveh izmenah– 82% delavcev. V proizvodnji je delalo 290 delavcev (80%), 71 pa v režiji – (20%). Strokovna raven zaposlenih ni bila povsem zadovoljiva, se je pa iz leta v leto izboljševala. Pridobivanje novih strokovnih kadrov je bil velik problem, večina novih strokovnjakov se je zaposlila v bližnjem Mariboru. Glede na starostno strukturo je bilo 73% zaposlenih starih do 40 let.

Sanacijski program je do leta 1973 predvidel adaptacijo, do graditev in preureditev proizvodnih prostorov ter zamenjavo zastarele proizvodne opreme. Investicijska sredstva bi pridobili na Kreditni banki Maribor, na Skladu skupnih rezerv SR Slovenije in lastna sredstva. V letu 1972 so prodali 782.774 komadov izdelkov v vrednosti 24 milijonov dinarjev. ( Služba družbenega knjigovodstva podružnica Ptuj – Zaključni računi 1953 – 1986, škatla 127, ovoj 1630).

Vse hitrejše uvajanje nove tehnologije in mehanizacije v konkurenčnih podjetjih ter pogoji gospodarjenja, ki jih je močno čutila Delta so doprinesli k temu, da so pričeli v kolektivu razmišljati  o novi razvojni poti. Odločili so se za pripojitev k močnejšemu podjetju Labod iz Novega mesta, ki je leta 1973 pokazal močen interes za skupno pot in sodelovanje. Pripojitev se je izvedla 15.2.1973 kot del sanacijskega programa. Delta je postala temeljna organizacija združenega dela  z lastnostjo pravne osebe. Skupno poslovanje se je pričelo že 1.3. 1973. Do konca tekočega leta so uvedli novo tehnologijo, na novo organizirali proizvodnjo, ukinili obrat v Kidričevem in ga preselili na Ptuj, na novo organizirali poslovanje režijskih služb.

Prostorska stiska na Srbskem trgu je narekovala izgradnjo nove tovarne. Ob Dornavski cesti na Rogoznici je bila zgrajena prva proizvodna hala leta 1974. Druga dvorana je bila zgrajena leta 1979, leto kasneje so odprli še industrijsko prodajalno.

Branko Oblak