Uvod

Najbrž bi lažje napisala nekaj o ženskah v zgodovini in pri tem pokazala kako dobre ali slabe so bile, težje pa je pisati o vzgoji in izobraževanju žensk v srednjem veku na Slovenskem. Za Slovenke je še do 19. stoletja veljalo “ da so ženske bolj ali manj anonimni in samo po sebi razumljivi del Zgodovine Slovencev: o tem, da so, sicer ni dvoma, toda “gibalo zgodovine” so “aktivni moški” in so ženske le tihi in “nevidni “ drugi pol človeške množice… “ 1 , kaj naj torej zapišemo o srednjeveški ženski in o njenem šolanju? Če pogledamo samo po slovenskih ljudskih pregovorih: “Bog je ženski iztrgal jezik, ga vsadil in zrasel je hren. Kamor si hudič sam ne upa, pošlje babo.” 2 , itd.vidimo kam so jo skozi rodove postavljali. Lahko bi pisali kako velike dekle da so bile, oziroma so hlapčevale možem, gospodarjem in kako zelo svobodne so danes. Pisati o vzgoji in izobraževanju žensk, pa je težko iz preprostega razloga, ker za obdobje (od srednjega veka do časa Marije Terezije), ki bi ga naj ta članek predstavil ni kaj dosti ohranjenih arhivskih virov.
V množici ohranjenih arhivskih virov najdemo najmanj virov s področja zapisovanja vsakodnevnega življenja, zlasti življenja žensk. Najti je možno mnogo literature o moških in le o nekaterih ženskah (po večini vladaricah). Usode žensk niso nikogar zanimale in zato niso omenjene niti v pastoralni niti v pedagoški literaturi, običajno je njihovo delo in življenje ostalo neznano in skrito. K temu pa pripomore še dejstvo, da so takratni sodobniki sledili povsem drugačnim smernicam zgodovinopisja in vsakodnevnega življenja samega zaradi sebe niso opisovali, nasprotno vsakodnevno življenje jih sploh ni zanimalo.
Zato nas ne sme čuditi mnenje, ki se je izoblikovalo o srednjeveškem času in tematiki, ki jo obdelujemo saj je nasplošno zmotno. Življenje v obravnavanem obdobju ne moremo označiti kot mračno, pusto in uničujoče, potekalo je pač po drugače ustaljenih in zavezujočih normah tistega časa.
Da bi si lahko ustvarili pravilno podobo o izobraženosti, šolanju in vzgoji žensk je potrebno nekoliko bolj osvetliti čas, razmere, socialni status žensk in njihovo vlogo v tej družbi. Za izobraževanje žensk, vzgojo in šolanje nasplošno ne moremo trditi , da je predmet svetovne zgodovine temveč ju obravnava socialno-kulturna zgodovina, ta pa se dogaja v vsakodnevnem življenju, zato se bomo večinoma ukvarjali prav s tem.

Srednjeveška družba in ženska

Srednjeveško vsakodnevno življenje je sestavljala vrsta različnih oblik življenja, ki so se izoblikovale znotraj posameznih družbenih stanov. Vsakodnevno življenje in miselnost srednjeveškega človeka je pogojevalo več faktorjev. Dva izmed njih pa sta imela odločujočo vlogo. Prvič pripadnost k neki določeni skupnosti – skupini v okviru svojega socialnega razreda in drugič od tega določen in odvisen življenjski prostor.3
Družba je bila razredna, razdeljena na stanove, razrede včasih pa je bila izvedena še znotraj teh diferenciacija (kler-laiki; svobodnjaki- nesvobodnjaki; vitezi- kmetje).4 Pripadnost k neki določeni družbeni skupini pa je vplivala na življenje in miselnost posameznika. Nekateri zgodovinarji trdijo, da je srednjeveško obdobje čas brez individualne podobe. To sicer ne pomeni, da ne bi imeli vpogleda v osebnost, pa najsi bo v zgodovinopisju ali v umetnosti, toda posameznika lahko najdemo le pri opravljanju njegovih nalog v okviru neke družbene skupine.
Človek je bil razporejen v neko skupnost (lončar), ki mu je šele omogočila, da je živel po njenih normah. Obstajalo je mnogo oblik povezav in v večino njih so bili ljudje preprosto rojeni. Srednjeveški človek je bil kot oseba član svoje družine, kot najmanjše socialne enote, katere življenjsko okolje je bila hiša- dom. Nato je bil pripadnik svojega rodu, nekega kraljestva, kot kristjan pripadnik neke cerkve, ki se je odražala v neki župniji, kot pravna oseba je bil pripadnik svojega stanu, kot nesvobodnjak je bil pripadnik neke gospoščine, ki je bila v nekem smislu tudi družina. Poleg pogojev s katerimi so bili ljudje rojeni v nek stan so poznali tudi pogoje svobodne izbire (ki pa povečini niso bili individualni temveč so jih določali bodisi starši, skrbniki, in svojci ali so jih narekovali običaji ). Status se je posamezniku spremenil z vstopom v samostan ali kako bratovščino. 5
Take povezave je pogojeval tudi omejen življenjski prostor v katerem se je vsakodnevno življenje odvijalo. Kot prebivalec nekega mesta ali vasi si bil tudi pripadnik te vasi oziroma mesta. In če govorimo prav v tem času o različnih načinih življenja je to prav zaradi različno omejenega prostora, saj je življenje v mestu potekalo drugače kot na vasi ali v nekem samostanu. Razen ljudi iz plemstva in cerkvenih krogov so ljudje drugih razredov le redko prišli iz svojega običajnega okolja.
Poleg omenjenih delitev pa poznamo še delitev na ljudi- moške “Mensch- Mann” in ženske “Frau”.

Razdvojene med podobo Eve in Marije

Krščanski svet je podobo ženske razdvojil. Na eni strani jo enači z Evo, žensko, ki je človeštvo zapeljala v greh in ni ubogala, na drugi strani jo prikazuje v popolni, materinski podobi približani brezmadežni podobi božje matere Marije.
Vloga Eve pri izvirnem grehu, ko je zapeljala Adama, je bila označena kot večja in bolj grozna in kaže na njeno manjvrednost ter hkrati njeno uničujočo spolno premočjo nad “šibkim”- moškim spolom. Ker so torej ženske veljale za grešna bitja jih je bilo potrebno imeti pod nadzorom. Vedno so morale biti podrejene in pokorne in trpeti kakor to uči sveto pismo: “Ženi pa je rekel: “Prav mnogo težav ti bom dal pri tvoji nosečnosti; v bolečinah boš rodila otroke. Po svojem možu boš hrepenela, on pa bo gospodoval nad teboj”. 6 Simbolno je ženska s poroko izgubila oblast nad svojim telesom in priimkom.
Od 12. stol. naprej je evropski kulturni svet zaznamovan z Marijinim čaščenjem in nastankom mnogih cerkva ” Naše ljube Gospe” in oznanjanjem njenih kreposti ( mati božja, devica Marija, brezmadežno spočetje in vnebovzetje 7 ). Tako se je podoba žene in matere vedno bolj želela približati Marijinemu liku. Ta pa je bila tudi učiteljica in vzgojiteljica, svojemu otroku in zvečičarju in jo po tem takem niso mogli uvrščati med tiste, ki so morale biti pod absolutno moško prevlado.
V strokovni literaturi 8 , ki se je ukvarjala z anatomijo telesa, je bila ženska opisana le z nekaj besedami, saj več za definicijo ni bilo potrebno. Anatomski opis je moral biti obvezno omejen glede na njen glavni namen, to pa je njena telesna šibkost in nadaljevanje rodu- razmnoževanju. Zahvaljujoč temu poistovetenju ženske z razmnoževanjem, zmanjšanje njene vloge samo na to funkcijo, so svoj lonček pritaknili še teologi. Ti so radi ženskam pripisoval le slabe lastnosti, saj je veljala za nevarnost, bila je vznemirjujoča sila in ker je v ženskah nek nemir, so nestanovitne, krhke, razmišljajo iracionalno, kar jih loči od moških, zato jim pač ni mogoče zaupati.
Če v uvodu omenjam, da je bila srednjeveška družba razredno razslojena in da je bila možna včasih diferenciacija tudi znotraj samega razreda, pa so ženske podlegle še strožjemu kriteriju delitve 9 na device, poročene ženske, vdove, nune, dekle. Francesco da Barberino 10 jih deli na male deklice, deklice godne za možitev, meščanke, dekle, ki so stanovale pri družinah, prostitutke, prodajalke na trgu, dame iz dobrostoječih družin, princese, plemkinje in kraljice.
Nek drug pisec jih preprosto deli na mlade in stare ženske.Mnenja o vdovah so si bila nasprotujoča, nekateri so jih pod krinko samote dajali za vzor drugim, drugi pa kritizirali da pod pudri in mažami skrivajo ovelo kožo in še vedno čakajo na svoj trenutek.
Ženske plesalke, igralke, potujoče ženske so spadale po razporeditvi v kategorijo nevarnih. Najnevarnejše so bile take, ki so se udeleževale žegnanj in praznikov in so bile najbolj skrb vzbujajoče. Njihovo nekonvencionalno obnašanje , ki je odstopalo od zapovedi, da se mora ženska v javnosti obnašati primerno in sramežljivo, lascivno petje in plesanje je lahko kaj kmalu zapeljalo moške, ki so po naravi krhki in njihovih src ni bilo težko omrežiti in osvojiti. Vsaka od teh žensk pa je spadala k neki skupnosti in je imela znotraj tega kroga svojo vlogo.
Pripadnost so ji pogojevali k instituciji:
- cerkve: moč, bogastvo, poreklo in delo,
- v krogu družine ji je bil rang določen po delu.

Ženski je zapovedano, da se v javnosti obnaša primerno in sramežljivo.
Lastnosti po katerih so žensko vrednotili so se strnile v ideal dobre in možu pokorne žene. Cerkev je postavljala za njeno največjo vrlino njeno deviškost in zvestobo. Tudi pravno je bil največji prestopek oropati žensko njene časti, ali posiliti devico. 11 Za take delikte sta oba srednjeveška ptujska statuta določala smrtno kazen.
Skrbno pa je bilo potrebno bedeti nad njenim videzom. Med vsemi predpisi in navodili, ki so posebno številni so prav ti, da se ženska naj ne oblači vpadljivo. Za vzor so bile postavljene skromno in lepo oblečene ženske.12
Srednjeveške manire so se z novim vekom spremenile in vedno bolj so meščanke odstopale od predpisanih modelov. Če sodimo po tarnajočem zapisu ptujskega kronista, 13 ki se sprašuje, le kje je ostala nekdanja podoba skromno oblečene ženske – matrone izpred petdesetih let? Ta se je spremenila v žensko, ki se ravna po modnih zapovedih, katere telo je shujšano do kosti, stisnjeno v tako ozko obleko, da je videti vsako oblino, razgaljene prsi in gole roke. Celo dekle oblači v najdragocenejše blagove, svilo, muslin, kašmir…
Ženske pa so morale biti delovne in dobrosrčne. Poleg dela v hiši, so opravljale še druga dela, predvsem pa so morale pomagati vsem revnim in bolnim. Karitativne dejavnosti so preprosto sodile k ženski saj se je na to razumela vsaka ženska pa naj bo plemkinja, meščanka, vdova, žena, devica, dekla, in se v tem naj tudi tudi uri. Prav ta dejavnost ji je omogočala socialni kontakt zunaj hiše in zunaj družine. V zapuščinskem zapisu ptujskega meščana Simona Sarnitza, iz leta 1785 je omenjeno, da so mu puščali kri s pijavkami in ga je v bolniški postelji negovala zdravniška strežnica. 14

Santonino je v popotnih dnevnikih ob vizitacijskih potovanjih po naših krajih v letih 1485 in 1487 opisal tudi ženske, ki jih je srečal, njihove čednosti in hibe.
“V cervi sv. Helene je škof birmal mnogo ljudi. Navzoč je bil tudi svetli škof knez goriški z gospo grofico in svojimi dvorjani- kakih štirideset jih je bilo, ki so prijezdili tjakaj okrog devete ure. Škof je birmal kakih 10 lepih postavnih devic iz grofičinega spremstva, prav tako tudi precej grofovih služabnikov. Grofica je nosila temno svileno obeko, zelo okrašeno z manjšimi in večjimi biseri; konj, ki ga je jahala, je bil ogrnjen z zlato pretkano podsedelno odejo. Kar lepa in čednostna je, vendar ima desno ramo višjo od leve, kar jo malce kazi. Zaradi njene izredne prijaznosti jo imajo vsi radi in jo spoštujejo.“ 15

Podoben opis velja čednosti plemenite gospe, žene Andreja Meichsnera, Marjete Meichsner v Mičičah. “Gospod, gostitelj je Bogu dopadljiv in zelo pobožen mož, pomočnik in podpornik duhovnikov in revežev, obdarjen z velikim časnim bogastvom, vedrega čela in veselega obraza… Ima ženo Marjeto po imenu, ki mu je podobna v prijaznosti, pobožnosti, skromnosti, čednosti in plemenitosti; je hči plemenitega gospoda Janeza Säckla in je četrta zakonska žena prej imenovanega gospoda Andreja. S svojo plodnostjo mu je podarila potomstvo, ki mu zavoljo jalovosti prejšnjih treh žena ni bilo dano. Stara je kakih dvajset let in že mu je rodila fantka nenavadne lepote, trajno poroštvo medsebojne ljubezni. Gospa si sme po pravici lastiti ime Marjeta, saj je tako lepa in zala: kakor se dragocen biser blešči med drugimi kamni, tako jasno žari ona med vsemi ženami, kar smo jih dosihmal videli v teh krajih.” 16

Ženske so bile iz javnega življenja izključene. Njihov pravni status je bil od srednjega veka pa tja do konca 19. stol. enak, saj so bile skoraj brezpravne.
Ptujski statut v 141. členu daje očetu vso pravico, da sme otroke poročiti kot mu je všeč. 17
Po obeh ptujskih srednjeveških statutih (1376 in1513) ženske niso mogle pridobiti meščanske pravice. Ženske so bile na Ptuju sicer povsem upravičene nastopati pred sodiščem in priseči, bodisi kot stranka bodisi kot priča, kar kaže, da je bilo skrbništvo nad ženskami v smislu tistega popolnega skrbništva že preseženo.
Možje pa so imeli nad njimi in njihovim premoženjem skrbništvo “In če nekemu možu umre žena, ki bi morala poplačati dolg, in (mož) z ničimer ne more poplačati ter vzame drugo ženo, ki mu prinese premično imetje, naj iz premičnega imetja poplača ves (dolg); tako je zaradi postave, da je mož ženin varuh in gospodar.” 18
Po pravilu je veljalo, da je vse posle v družini vodil in opravljal mož, oče družine, pa naj je bil plemič-vitez, trgovec, obrtnik ali kmet. Ko pa so šli možje na boj in v vojne v oddaljene kraje, so doma ostale njihove žene, ki so tako postale glava družine in nosilke pravne oblasti roda. Ob sporih med samostani in drugimi fevdalci so se borile za pravice svojega rodu in jih poskušale na vsak način obdržati. Tako so plemiške dame upravljale svoja posestva, trgovke pa so uspešno vodile posle.Ni dvoma, da so bile plemkinje in trgovke dobro izobražene in pismene, saj je opravljanje posesti in vodenje poslov vedno bolj zahtevalo izobraženega človeka.

Izobrazba in vzgoja za dekleta sta potekali v domu in družini

Za deklice je vzgoja in izobrazba v vseh slojih potekala v domači družini ( razen, če jih niso poslali v samostane) kar nam izpričuje Trubarjev nagovor namenjen ženam. “ Visokorodne in blagorodne, plemenite, krepostne in bogaboječe žene, vdove in dekleta, iz posebnega nagiba in milosti svetega Duha kažejo veliko vnemo za božjo besedo, ljubezen in nagnjenje do nje. To sem zaznal in spoznal prvič po tem, da imate po svojih gradovih, dvorih in hišah svetopisemske in druge nabožne knjige v nemškem in slovenskem jeziku ter jih ne puščate, kakor delajo nekateri, da se neprebrane praše po klopeh, temveč ste, iz njih beroč in pojoč, pripravile svoje ljube otroke, družino in mnoge podložnike k stari zveličavni veri in k pravemu razumevanju vsega katekizma…” 19
Niti v kmečkem niti v mestnem okolju dekleta do dobe prosvetljenstva niso imele formalnega izobraževanja v današnjem smislu besede. Velik intelektualni premik v stereotipnem razmišljanju, da naj se dekleta učijo le tistega, kar bodo potrebovala kot matere in gospodinje je prinesla doba reformacije. Kako naprednih misli je bil Primož Trubar, ki je v svoji Cerkovni ordningi 1564 zahteval: “ Vsaki pridigar inu farmošter ima tudi per suji fari eniga šolmoštra ali mežnarja imejti inu deržati, da se te mlade hlapčiče inu deklice, purgarske inu kmetiške otroke vuči slovenski brati in pisati…” 20

Izobražena v dvorni etiketi

Izobraževanje pri najvišjem sloju žensk, plemiških damah, dvorjankah, ženah vitezov je potekalo nekoliko drugače kot pri ostalih slojih. Čeprav so tudi njih v prvi meri najprej naučili, kako organizirati in voditi veliko gosposko gospodinjstvo (z izdatno pomočjo dekel, hlapcev, kuharjev, spletičen, dojilj), so dobile tudi neko formalno izobrazbo. To so lahko pridobile na več načinov, bodisi , da so jih poslali v samostanske šole, ali so jih poučevale “Zuchtmeisterinen”, ali pa so jih poslali na bližnji grad, kamor so jih dali, da bi dobile še drugačno izobrazbo kakor na domačem dvoru. Tako je bila na grad Vernberk poslana za več let v uk in vzgojo princesa Kunigunda Avstrijska, ki jo je vzgajala plemenita Magdalena Raunach, vdova Sigismunda. 21 Znanje pa so pridobile tudi od potujočih igralcev, ki so že zapisana literarna dela pred dvorno publiko predvajali in brali.
Glasbeniki so jih naučili igranja inštrumentov. Dekleta so izobrazili v dvorni etiketi v okvir katere je spadal tudi ples. Srednjeveška praksa je bila, da so imele predvsem hčerke literarno izobrazbo.
Vzgoji so posvečali veliko pozornost in se je tudi zgodaj začela. V začetku so bili mali otroci povsem v varstvu mater, oziroma dojilj. Najkasneje s šestimi ali sedmimi leti je bilo otroštva konec in se prične njihova izobrazba, saj so po večini pri 12 letih veljali za polnoletne.
Plemiški sinovi so bili lahko z 12. leti povzdignjeni v viteze, kraljevi sinovi so lahko prevzeli oblast. Iz poročil o otrocih Karla Velikega (z osmimi različnimi ženami je imel 18. otrok, od tega jih je imel z drugo ženo Hildegard devet, preživelo jih je le šest) zvemo, da so jih vse izučili v liberalia studia, kjer so dobili osnovno izobrazbo. Sinovi so se morali nato naučiti še jahanja, ravnanja z orožjem, in lova. Hčerke pa so naučili ročnih del predenja na preslici in kolovratu. Tovrstna izobrazba je veljala za tipično v plemiških krogih. 22 Poleg plemenitosti in preudarnosti knezov in plemiških gospa pa so vedno bolj spadali k idealni podobi knezov in plemkinj, da so bili tudi leterarno in zgodovinsko izobraženi (od tod tudi najbrž zbadljivka za neizobraženca “kronani osel”). V grajskih knjižnicah so med knjigami bile najpogosteje, biblija, junaške pesnitve, knjige z opisi zelišč, pesmi in pravni zapisi.

Med znanja, ki jih je plemiška ženska uvrščala je bilo branje in poznavanje Svetega pisma, njegovih naukov, etičnih in moralnih načel ter zgodovinskega izročila. Tako najdemo tudi Marijo večkrat upodobljena s knjigo v roki, ali pa je upodobljen motiv Ana uči brati Marijo. V znanju jezikov so plemiške ženske poleg nemškega jezika znale tudi latinsko, nekatere tudi slovensko. Majšperška gospa Omelija je govorila enako dobro nemško in slovensko.23 Sicer pa je pismenost ostala še vedno v ožjem krogu moškega sveta

Vzgoja v kmečkem okolju

Kmečke deklice so pričeli prav tako zgodaj vzgajati in izobraževati na področjih, ki so se nanašala na dom in družino. Ker je bilo njeno delovno okolje v hiši in okrog doma, jo je bilo potrebno od malega naučiti vsega, kar bo v življenju potrebovala.Tako je odraz tega tudi ljudski pregovor “Hiša ne stoji na zemlji, ampak na ženi “.

Pridelovanje hrane
Če je mož obdeloval njivo je bil ženska domena vrt. Tam je gojila zelenjavo, zdravilna zelišča (kamilice, žajbl, timijan), ki jih je potrebovala za zdravljenje otrok in družine. Pri gospodarstvu je skrbela za perjad ( kokoši, gosi, kopune). Običajno je v njen delokrog spadala tudi oskrba krav in svinj. Pri bogatejših kmetijah so kasneje manj zahtevna in odgovorna dela gospodarice prepuščale hlevskim deklam (molžo, oskrbo hleva). 24

Delo v kuhinji
Da je spadalo med prioritetne naloge kuhanje in priprava hrane, se razume. Dobra gospodinja je bila znana daleč naokrog. Od matere se je naučila vse o pripravi in pridelavi hrane, izdelovanje sira, masla, dimljenje in konserviranje mesa ( tunka, zalivanje z mastjo), kisanje repe in zelja, sušenje sadja, vlaganje sadja. Tudi v kuhinjah so nekatera dela gospodinje prepustile deklam- hišna je ponavadi prevzela pranje in likanje, ribanje poda, vlivanje lojevk-sveč.

Opremljenost hiše in predelovanje materialov
Hiša je morala biti opremljena. Posteljnino so ženske sešile same, zato so morale poznati predelavo lanu in konoplje, da so dobile kodeljo primerno za tkanje. V zimskih večerih so perje in izdelovali pernice, narediti posteljo mehko in udobno. Srednjeveška ženska je znala splesti, ukrojiti in sešiti oblačila za vse člane družine sama.

Prodaja na trg Sicer bi lahko kmetica višek pridelanega ( povrtnino, perjad, jajca, maslo, sir) sama prodala na trg, vendar je za njih v večini mestih veljalo enako pravo kot za tujce.Zato so del te trgovine opravljale kramarke iz mest, ki so kupovale blago po vaseh, nato pa so ga v mestu prodale. Po Ptujskem statutu je moral sodnik paziti, da so v torek najprej kupovale meščanke, za njimi pa branjevke. Kar pa so kramarke kupile po vaseh ali kar so same doma zredile in pridelale, to so v mestu prodajale ob pravem času zjutraj, ko se je pela jutranja maša, do velike maše in zvečer, ko so zvonili in peli večernice in ne dlje. 25
Pri tem poslu je morala kmečka ženska nujno znati računati na pamet, preračunavati in primerjati vrednost plačila z vrednostjo drugih produktov, ki jih bo morala sama kupiti, hkrati se ji je razvijala trgovska psihologija in umetnost barantanja.

Skrb za zdravo družino
Kmečka ženska je med svoja znanja uvrščala tudi poznavanje nege bolnika. Nabiranje in spravljanje zdravilnih rastlin ( borovnice, pelin, arniko ), ki jih je znala uporabiti kot obkladke, mazila, napitke. V vsaki vasi pa je bila vsaj ena ženska, ki je opravljala babiške posle. Ta je bila navadno še bolje poučena o anatomiji ženskega telesa, porodnih in poporodnih težavah, dojenju, menstruacijskem ciklusu in zaščiti.
V ženski delokrog je spadla tudi skrb za umirajoče, in mrtve (umivanje in oblačenje mrtvih).

Izobraževanje in vzgoja v mestih

Šolsko izobrazbo so dobile le redke ženske meščanskega okolja, kar je bilo odvisno od njihovega stanu, položaja ter dela, ki so ga opravljale.Sicer pa je nasplošno veljalo za meščane, da so bili ob koncu srednjega veka bolj izobraženi kot plemiči.
Srednjeveški meščan, ki se je ukvarjal z obrtjo ali trgovino, je sicer še vedno živel na pol v agrarnem okolju. Tako, da so tudi na meščanko, gospodinjo prišla vsa opravila, ki smo jih opisali za kmečko žensko.Pri tem ji je morda več pomagala hišna služinčad. Žene mojstrov so bile po večini izobražene v obrtni stroki svojih mož. Če je umrl mojster obrtnik je žena njegovo dejavnost lahko nadaljevala. 26

V srednjeveškem Ptuju najdemo v statutu tudi nekatera določila, ki omogočajo nekatere poklice ženskam, ki so imele posebna znanja in izobrazbo.
Na trgu je lahko bilo 24 merčunk soli. Dovoljenje za tehtanje soli je pomenila nekakšno socialno pomoč vdovam. Mesto si je tako navidezno odvzelo skrb z socialno ogrožene, hkrati pa je od njih pobiralo visoke dajatve, saj so sodišču plačevale enako višino davkov kot bogati peki. 27
Voščark je bilo osem na trgu pa so lahko prodajale štiri kramarke. 28
Med navadno branjevko in kasneje višje izobraženo trgovko je poleg gospodarske obstajala tudi profesionalna razmejitev.
Še bolj kot žene obrtnikov pa so bile izobražene žene trgovcev. Znati so morale brati, pisati in računati. Še posebej je to bilo očitno v bogatih trgovskih družinah, ko so žene zastopale može, ki so se mudili na dolgih trgovskih potovanjih. V teh okoljih so dekleta običajno poučevali domači učitelji. V Angliji je znan poseben večletni uk, ki so ga morale pridobiti veletrgovke na daljavo, preden so jih sprejeli v gildo. V drugih delih Evrope so trgovke pridobile znanje kar doma. 29
Splošna - tradicija šol, ki so jih obiskovali fantje je v slovenskih mestih sicer častitljiva. Naj navedem le nekaj primerov. Na Ptuju je šolanje potekalo v obeh samostanih, seveda za dečke. 1513 je v statutu mesta določilo, da sodnik in svet vzameta v službo sposobnega učitelja, s katerim bo zadovoljen tudi župnik. Sodnik in mestni svet izročita učitelju, kot je to že od nekdaj navada, šolo z vsem pripadajočim ter mu ukažeta opravljati to, kar od njega terja njegova služba. 30 Ali je le ta poučeval tudi meščanska dekleta pa ni znano.
Izobrazbo pa so najbrž dobile od učiteljev iz privatne “zakotne šole” , kjer je učitelj poučeval otroke, če so mu le starši plačali. Izobrazba deklet pa je bila tudi v meščanskih krogih privilegij bogatejših. Zaradi slabo ohranjenih virov zelo pozno najdemo med redkimi ženitnimi pismi tudi pogodbo med bogatim ptujskim gostilničarjem Antonom Zistlerjem in Marijano Vauti (Wauti), hčerko župana v predmestju Vičava iz leta 1784, kjer se je nevesta lastnoročno podpisala.31

V Ljubljani je leta 1505 deloval zavod za vzgojo deklic, ki je bil priključen deški šoli nemških križarjev. 32 Tako so v času protestantizma delovale v Ljubljani dobro organizirane šole, ki so se obdržale tja do konca 16. stoletja. Leta 1608 je škof Hren na prošnjo nekega patra za šolo pri Miklavžu najel dva učitelja za pouk deklic pa še posebej učiteljico, ki jo od takrat tudi vedno najdemo v Ljubljani. O dekliški šoli je znanega le toliko, da je bila na Starem trgu. 33

V Ljubljani je jezuitski letopisec za leto 1613 zapisal, da ima mesto šest ljudskih šol, ki so jih pridno obiskovali tako dečki kakor deklice. Tudi v naslednjih letih se omenjajo tri ljubljanske nižje šole, pri stolnici, v špitalu in na Starem trgu, kjer je redno poučevala po ena učiteljica. Ta na Starem trgu ni bila več namenjena samo deklicam ampak v prvem šolskem letu tudi dečkom, medtem, ko so starejši učenci in učenke obiskovali drugi dve šoli. 34

V Celju se šola prvič omenja v drugi polovici 15. stoletja. V 16. stol. je znana protestantska šola v Gavčah pri Žalcu. Dva celjska meščana sta morala 1593 plačati kazen10 dukatov, ker sta tja pošiljala otroke.35

Vzgoja in izobraževanje v ženskih samostanih

Že od Karla Velikega je znano, da so bili centri izobraževanja samostani. Njegov dekret Admonitio generalis iz 789, je določil, da mora imeti vsak samostan šolo in šolske knjige (mišljeni so učbeniki, ki so jih uporabljali učitelji). V velikih samostanih so se ustanavljale notranje in zunanje šole. V samostanskih knjižnicah je bilo zbrano vse znanje takratnega časa. Od knjig “sedmih svobodnih umetnosti” gramatika, retorika, dialektika, aritmetika, astronomija, geometrija in glasba, ki so spadale k splošni izobrazbi je bila seveda biblija, liturgične knjige za službo božjo (zakramentar, antifonar, misal), komentarji k bibliji, pridige, itd.

Izobraževalno vlogo so od zgodnjega srednjega veka opravljale šole v samostanih in katedralne šole, ki so se jim v poznem srednjem veku pridružile šole pri pomembnejših župnijskih središčih in mestih. Ženske so se skoraj izključno šolale le v primeru če so stopile v samostane. Ženski samostani so počasi pričeli jemati v oskrbo in uk tudi zunanja dekleta, dekleta plemiških in bogatih meščanskih družin. Starši so zanje plačali v denarju ali v naturalijah. Dekleta so se po nekaj letih lahko vrnila domov ali pa so ostale v samostanu. Za slovensko ozemlje je znano dovoljenje oglejskega patriarha, ki je na prošnjo skupnosti vojaštva in plemstva Kranjske 8. januarja 1505 dovolil, da smejo dominkanke samostana v Velesovem poučevati v samostanski šoli dekleta, ki so plemenitega stanu. 36

Najbrž pa lahko trdimo, da so se ženske izobraževale tudi prej v ženskih samostanih. Ženske redovne skupnosti so se v evropskem prostoru razširjale v treh dobah, ki so se odrazile tudi na slovenskem ozemlju. V prvo štejemo razširjanje benediktinskega reda in njegovih vej, v drugo štejemo red sv. Frančiška Asiškega in sv. Dominika in tretja je doba redov nastalih po protestantizmu. In šele kasneje, v 19. stoletju se pri nas naseli več različnih ženskih redov. V tem času nastanejo postojanke šolskih sester, usmiljenk, Marijinih sester, sester nemškega križniškega reda, frančiškank misijonark, šolskih sester de Notre Dame. 37

Med starejše ženske samostane, ki jim lahko pripišemo izobraževalno nalogo so bile benediktinke, 38 ki pa so danes izven slovenskega ozemlja. Večjo vlogo so imele dominikanke: noša: bel habit, črn plašč, črn pajčolan.
Velesovo (valiis S. Mariae, Michelstetten) pod Štefanjo goro pri Kranju so leta 1238 ustanovili gospodje s Kamna, minsteriali andeških grofov, in sicer bratje Gerloh, Valter in Veriand, Rikca, vdova pokojnega brata Berona s sinom Veriandom, in Marjeta, hči pokojnega brata Henrika.
Velesovske dominikanke oz. njihova prednica Barbara Mindorfer, je 8. januarja 1505 dobila od oglejskega patriarha Dominika Grimanija dovoljenje, da ustanovijo poseben zavod za pouk in vzgojo plemiških hčera “da smejo nune v samosranki šoli poučevati dekleta, posebno one, ki so plemenitega stanu, ker ostanejo tako bolj verne, kakor če se vzgoje v svetnih šolah.” 39

To šolo in zavod za vzgojo deklic, ki je bil priključen deški šoli nemških križarjev in je v tem času že deloval v Ljubljani 40 lahko štejemo za prvi ženski šolski ustanovi pri nas. 41

Studenice pri Poljčanah (fons gratiae, Mariengnadenbrunn) je leta 1237 ustanovila Sofija Rogaška, hči Alberta Rogaškega in vdova Rikerja iz Junske doline, pridružile pa so se ji še sestra Rikca, žena Otona Ptujskega, njen brat Henrik Rogaški. Samostan je oglejski patriarh potrdil 1251, cerkev je bila posvečena Marijinemu oznanenju, v redovnih zadevah pa so bile odvisne od dominikancev na Ptuju.
Studeniške dominikanke so bile same dobro izobražene. Med znanimi izobraženkami je bila dominikanka, Marija Dominika Weiss, doma je bila iz Gradca. V samostan je vstopila 4. avgusta 1740, in je prevzela skrb za lekarno. Iz lekarne so dobivali zastonj zdravila tudi ljudje zunaj samostana. Znanje o lekarništvu si je pridobila že doma, znala je tudi latinski jezik, pred vstopom v samostan je že doma preštudirala “universam philosophiam” in da jo je zagovarjala z “ magna cum laude” 42

Marenberg je bil ustanovljen 1251. Ustanovila sta ga Seifrid Marenberški in njegova mati Gizela. Samostan in cerkev sta bila posvečena Marijinemu oznanenju. Redovnice so pripadale izključno plemiškim rodbinam Štajerske in Koroške. Vse do 16. stol. je v samostanu vladala dobra disciplina, kasneje so ga pretresale številne notranje in zunanje težave. Leta 1782 so marenberške redovnice zapustile samostan, večina jih je šla živet k sorodnikom. Tudi v Marenbergu so dominikanke sprjemale dekleta v uk. Marenberška kronistka imenuje taka dekleta “kostgängerinen” ali “die lehr und costkinder”.
V marenberški samostan so nune sprejemale dekleta v oskrbo in poduk vsekakor že pred letom 1641. V tem letu je priorica Marija Ivana Linzer (1640 – 1668) dala pozidati šolsko stavbo. Ta je pogorela leta 1653, ko so do tal pogorele tudi nunske celice. Dominikanke so si zopet uredile šolo in ponovno sprejemale dekleta v oskrbo in izobraževanje. Kronistka pripoveduje, da je priorica Marija Suzana Andrian ( 1668- 1689) Ano Serafino baronico Raumschüssel že v letu njenih redovnih zaobljub (1679) postavila za magistro “der costfreilein”, a jo je kmalu odstavila, ker da ni hotela več sprejemati deklet. Baje je bilo toliko prošenj, da se jih nune niso mogle ubraniti in so šolo ponovno odprle ( die schul aufrichten). Leta 1683 je prišlo do turškega pohoda proti Dunaju in priorica je odposlala dekleta domov k sorodnikom, ko je nevarnost minila so se vrnile nazaj v šolo.
Za dekleta je bila odgovorna “magistra”, ta je skrbela tudi za novinke, ki so oblekle redovo obleko in so bile leto na preizkušnji (noviciat). Kakšno izobrazbo so si pridobile marenberška kronistka ne poroča, le za Marijo Rikardo Gabelkhofen (1698) pravi, da se je naučila brati latinsko “ das lateinische lösen “. Vsekakor so dekleta naučili brati in pisati ter peti, najpomembnejša je pri tem bila vsekakor verska izobrazba. Dekleta, ki so se odločila za redovni poklic, pa so že v letu noviciata dobila dodatno izobrazbo. V samostanu so nune opravljale različne naloge. Kot zelo izobražena in znana je bila varuhinja njihove lekarne, Marija Neža. Tudi drugi viri navajajo dobro izobraženost nun. Marija Rikarda Gabelkhofen, je dobro znala latinsko, odlično pa se je naučila petja korala, druge sestre so bile odlične pevke in glasbenice. 43

Klarise - noša pri nas: rjav habit in plašč, črn pajčolan, drugi red sv. Frančiška Asiškega, ustanovljen 1212 (naslikane v Škofji Loki v Uršulinski kroniki) pri nas so imele šest postojank : Mekinje, Št. Vid ob Glini, Celje, Škofja Loka, Ljubljana, Gorica. Prve 4 so iz 14. stoletja zadnji dve iz 17. stoletja)

Celestinke - noša : bel habit, plašč sinjemoder, od tod prvotno ime anuncijate. Ustanovila jih je leta1604 Marija Viktorija Fernari pri Genovi. Cesarica Eleonora, vdova Ferdinanda II, je ustanovila tak samostan 1646 v Steyru in od tam so leta 1760 prišle 3 sestre v Maribor.Ustanoviteljica Mariborskega samostana je bila Marija Karolina Manzador. 1759 je dobila dovoljenje Marije Terezije, za samostan in za dekliško šolo na stroške samostana. Redovnice so kupile hišo na Koroški cesti, jo dale preurediti za samostan in šolo in prizidale na severni strani v Gospejni ulici (Frauengasse) cerkev Marijinega oznanenja. Leta 1782 so morale zapustiti ukinjeni samostan. Poslopje so najprej določili za vojašnico. 1814 pa prodali kresiji. Cerkev je bila prodana 1865 in je postala protestantska molilnica. Nato je bila v privatnih rokah palača Gödl- Lonoy.

Uršulinke - uniforma: črn habit, črna koprena. V času katoliške reforme je bilo potrebno s prevzgojo pričeti pri mladih. Za fante je za to poskrbel novoustanovljeni jezuitski red. Dekleta pa so se povečini izobraževala pri novo ustanovljenem redu Uršulink, ki so poleg svojega poslanstva opravljale tudi prosvetno dejavnost. Njihova ustanovljica, sv. Angela Merici iz Brescie ga je ustanovila 1535. Ime nosijo po sv. Uršuli mučenki, zavetnici mladine, učiteljic in univerz. 44

Poleg Celovca (1670) in Gorice (1672) so imele na slovenskem postojanke,ki so jih ustanovile v Ljubljani (1702), Škofji Loki (1782), Mekinju (1902).
Ustanovitelja samostana v Ljubljani sta Jakob pl. Schellenburg in njegova žena Ana Katarina rojena Hofstetter. Schellenburg je dal na razpolago denar za nakup zemljišča in zidavo samostana in cerkve, ki je posvečena sv. Trojici. 1702 je prišlo pet redovnic s prednico Margareto Eleonoro iz Gorice. Najprej so stanovale kar v hiši ustanoviteljev. 1703 so se začasno preselile v Ederjevo hišo (poleg samostana klaris) in tam odprle prvo javno dekliško šolo v Ljubljani. Schellenburg jim je med tem kupil še tri vrtove in staro hišo na Kongresnem trgu, kamor so se 1707 preselile. 1713 je bil položen temeljni kamen za samostan, 1718 za cerkev, ki je bila 1728 končana. Šola se je razvila zelo ugodno, celo čas francoske Ilirije ji je prinesel pohvalo. 1885 je bila šola 4 razredna, 1871-1883 8 razredna, 1894 sledi delitev v osnovno in meščansko šolo. 1884 otroški vrtec, 1894 učiteljišče.

V Škofji Loki so uršulinke prevzele ukinjeni samostan klaris, otvorile 1782 zunanjo šolo, ustanovile posebne tečaje za deklice iz okolice. V Knjigi hiš Škofje Loke je samostan opisan tako: “V Zgornji ulici- Šolska ulica- Gasa- Klobovsova ulica številka 2 (nekoč mesto štev. 105 in 106 ) je bila zunanja nunska šola. Poslopje so zgradili od 17. stol. naprej, poleg pa je bilo poslopje loške šole med leti 1826 in 1931. Sedaj je v tem združenem poslopju Vrtec Kekec. Stavba je bila leta 1894 predelana po načrtih okrajnega inženirja Mucka. Kljub mnogim poznejšim predelavam je ohranila fasado v historičnih slogih.” 45 Leta 1909 je bilo ustanovljeno pa učiteljišče. Iz prospekta Dekliškega zavoda uršulinskega samostana v Škofji Loki pred drugo vojno razberemo, da so tam delovale osnovna šola in meščanska šola, (kmetijsko-gospodinjska šola) žensko učiteljišče, dekleta pa so bila nastanjena v penzionatu. 46
Iz časa po splošni uredbi Marije Terezije je bil sprejet načrt za dnevno delo v internatih in v zunanjih šolah: 47

Internat:
6.00 - Bujenje, oblačenje, pospravljanje sob.
6.30 - Jutranja molitev in maša, zajtrk.
8.00- 9.00 Francoščina - pisanje.
9.00-10.00 Pouk po normalnem učnem načrtu.
10.00-11.00 Ročna dela.
11.00 - Kosilo in opoldanski počitek
13.00-14.00 Na tri dni zemljepis ( v povezavi z zgodovino in domoznanstvom) ob drugih dnevih kateheza in veronauk po normalnem načrtu.
14.00-15.00 Nemščina - pisanje
15.00-16.00 Računstvo
16.00-17.00 Francoski jezik
17.00-17.30 Ročna dela
18.00 - Večerja, rekreacija
20.00 - Večerna molitev in spanje.

Zunanje šole:
7.30 - Šolski zvonec, maša
7.45 -Pregled šolskih razredov, ki jih opravi predstojnica “Schulmutter” ali razredna učiteljica
7.57 - Ponovno zvonenje šolskega zvonca
8.00 - Zapiranje šolskih vrat, ugotovitev prisotnosti
8.00-10.00 Pouk po normalnem učnem načrtu
10.00-11.00 Ročna dela za višje razrede
11.00-13.00 Opoldanska pavza
13.00-14.00 Ročno delo, ki ga poučujejo učiteljice ročnega dela
14.00-16.00 Pouk po normalnem učnem načrtu
16.00 - Petje Salve Regina v cerkvi in odpust od pouka.

Najmlajše so Mekinje, ki jih je kupil ljubljanski samostan leta 1902, od lastnika barona Apfeltrerna, kjer so leta 1903 uršulinke odprle šolo.

Šolstvo je uzakonila ženska – cesarica Marija Terezija

Izobrazba za ženske ni mogla ostajati samo za samostanskimi in hišnimi zidovi. Če je prejšnjemu času zadostovala le pridna gospodinja, sicer izobražena toda brez formalne šolske izobrazbe, je predindustrijska doba zahtevala tudi slednjo. V začetku šestdesetih let 18. stoletja je uvedba tovarniškega dela, ki se je povečini uvajalo v prisilnih delavnicah in sirotišnicah zajelo tudi žensko populacijo. Leta 1762 sta se sirotišnici na Ptuju in v Gradcu že ukvarjali z industrijskim delom, kar pomeni, da so vanj bile vključene tudi deklice. 48

Na Ptuju so leta 1763 vpeljali predenje volne, skoraj sočasno tudi v Laškem in drugje. V zvezi s Thysovo 49 suknarno v Celovcu si je oblast prizadevala, da bi se ustanovile tudi predilske šole. Ko po nekajletnih ( 1765-1769) prizadevanjih to ni uspelo, so na Dunaju ukazali, da naj se vpeljejo predilske šole tudi s silo, če bo potrebno. Prav sirotišnice in ubožnice za otroke bi naj privzele značaj predilskih šol. Določeno je bilo, naj te šole obiskujejo otroci obeh spolov v starosti od 7. do 15. leta, ki jih starši doma lahko pogrešajo. 50
Septembra 1766 je bil na Ptuju ukinjen invalidski dom, ki so ga prepustili prisilni delavnici, ki bi popravljala vagabunde in za delo sposobne berače za koristna opravila. Istočasno je bila sirotišnica preimenovana v predilsko šolo. Statistika je pokazala, da je bilo v njej 25 invalidnih otrok toda le 7 jih je predlo.V letu 1768 je Ptuj dvorni komori na Dunaju poročal, da so resnično odprli predilsko šolo, ki jo obiskujejo otroki vojakov. Nasprotno pa najdemo podatke, da je v graški sirotišnici bilo 12 študentov, 179 dečkov in 73 deklic. Zanje so načrtovali 7 ur spanja in 10 ur dela, ostali čas je bil namenjen delno tudi učenju branja in pisanja. Tovrstne šole uvrščamo sicer v obrtne šole in nimajo značaja splošnoizobraževalnih ustanov, kažejo pa na to, da pri tem - biti ženska ni bilo več ovira, pa četudi so jo poleg tkanja morali naučiti še brati in pisati. V predilski šoli v Celju, ki je delovala od 10. marca 1767, je bilo v šoli med 30-33 otrok od tega jo je iz Istre obiskovalo 12 deklic.51

Nekaj let pred izdajo šolske uredbe cesarice Marije Terezije je leta 1772 Blaž Kumerdej, profesor na dunajski Orientalski akademiji napisal predlog za organizacijo osnovnih šol na Kranjskem s slovenskim učnim jezikom, ki sicer ni bil sprejet, sprožil pa je različne reakcije. Pač pa je bila dve leti za tem 1774 uzakonjena splošna šolska uredba “Allgemeine Schulordnung”, ki jo je uvedla Marija Terezija in je uvedla splošno šolsko obveznost od 6. do 12. leta in poenotila strukturo šol – uvedene so bile normalke, glavne šole in trivialke. Zakon je bil leta 1777 preveden v slovenščino. Prevod je včasih slabše razumljiv kot njegov nemški original, je pa prvi uradni šolski zakon v slovenskem jeziku. 52

Od tega časa naprej bi torej morale deklice obiskovati enako kot fantje šolski pouk, žal pa je ostalo tako zapisano le v zakonu. Da so se lahko resnično izobrazile pa na je bilo na trivialki, mestni glavni šoli ali na normalki pa je preteklo še precej časa.

LITERATURA
Baš A., Noša v poznem srednjem veku in 16. stoletju na Slovenskem, Ljubljana 1959
Bojc E., Pregovori in reki na Slovenskem, Ljubljana 1974
Blaznik. P., Škofja Loka in Loško gospostvo (973-1803) (Škofja Loka 1973)
Brehmer I., - Simon G., Geschichte der Frauenbildung und Mädchenerziehung in Österreich, Graz 1997
Ciperle J., Vovko A., Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Ljubljana 1987
Duby G., Perrot M., Geschichte der Frauen, Mittelalter, Frankfurt / New York 1993
Goetz H.-W., Leben im Mittelalter vom 7.bis 13. Jhr., München 1991;
A History of Women in the West, II.Silence of the Middle Ages, Cambride, Massachusetts London, 1994
Hojan T. , Žensko šolstvo in učiteljstvo na Slovenskem v preteklih stoletjih, v Zbornik za historiju školstva i prosvjete, Zagreb 1968
Kleinau E. - Opitz C., Geschichte der Mädchen und Frauenbildung, Band 1: Vom Mittelalter bis zur Aufklärung, Frankfurt/ New York, 1996
Koblar A., Drobtinice iz Furlanskih arhivov, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko IV. 1894
Kos D., Turnirska knjiga Gašperja Lambergerja, Codex A 2290 Kunsthistorisches Museum Wien, Hofjagd – Rüstkammer, Čas bojevnikov, Ljubljana, 1997
Mal J., Stara Ljubljana in njeni Ljudje, Ljubljana 1957
Mlinarič J., Marenberški dominikanski samostan 1251-1782, Zgodovinski pregled in dejavnost dominikank, Pokrajinski arhiv Maribor, Katalogi 9, Maribor 1997
Pivec-SteleM., Starejši ženski samostani v Sloveniji, Kronika Slovenskih mest, Letnik VII, št. 3, 1940
Santonino P., Popotni dnevniki 1485-1487, Prevedel Primož Simoniti, Celovec 1992, str.75.
Spandel R., Verfassung und Gesellschaft im Mittelalter. 5. Aufl.Paderborn, München, Wien, Zürich, 1994
Šorn J., Začetki industrije na Slovenskem, Maribor 1984,
Štukl F., Knjiga hiš v Škofji Loki II, Škofja Loka 1984, str. 25.
Vodopivec P., Kako so ženske na Slovenskem v 19. stol. stopale v javno življenje, Zgodovina za vse, I/1994, št. 2, str. 30-44
Žensko šolstvu in delovanju učiteljic na Slovenskem, Razstava v slovenskem šolskem muzeju, Ljubljana 1970 ( članek Tatjane Hojan)

POVZETEK:
Družbeni položaj ženske ( ki je ostal skoraj nespremenjen ) od srednjega veka do 19. stoletja jo postavlja v podrejeni položaj tudi pri izobraževanju. Za kmečke in meščanske ženske, je izobraževanje potekalo v okviru doma in družine, le redke plemkinje so bile pismene. Premik v ženskem izobraževanju prinese čas protestantizma. Napredno mišljenje Primoža Trubarja, ki je v Cerkovni ordningi 1564 zahteval, naj bo pri vsaki župniji tudi šola, kje se naj učijo mladi dečki in deklice, meščanski in kmečki, pisati in brati je prinesel sicer napredek, šole za dekleta pa še ni uzakonil.
Tako je prava šolska izobrazba za ženske od srednjega veka naprej potekala le v samostanih. Leta 1505 so dobile dominikanke samsotana v Velesovem dovoljenje,da smejo poučevati v samostanski šoli dekleta, ki so plemenitega stanu. Tudi iz Studenic pri Poljčanah je znanih več zelo izobraženih nun. Marenberške dominikanke imajo zunanjo šolo že pred 1641, kamor so jemali dekleta v uk. Mariborske celestinke so imele šolo za dekleta od 1759. Uršulinke so imele postojanke v Ljubljani od 1702, v Škofji Loki od 1782 in v Mekinju od 1902. Njihov glavni namen je bil vzgoja ženske mladine. V Ljubljani so odprle 1703 prvo javno dekliško šolo.
V času industrializacije dobivajo tovarne delovno silo iz sirotišnic, med njimi tudi dekleta, ki jih izobražujejo v tkalskih in predilskih obrtnih šolah v Celju (1767), na Ptuju (1768).
S splošno šolsko uredbo , ki jo je uvedla Marija Terezija 1774 je sicer ženskemu izobraževanju odprta možnost, do popolne uresničitve pa je moralo preteči še mnogo časa.

---

1. P. Vodopivec, Kako so ženske na Slovenskem v 19. stol. stopale v javno življenje. Zgodovina za vse 1994 I/ 2, str. 30.
2. E. Bojc, Pregovori in reki na Slovenskem. Ljubljana 1974, str. 319, 320.
3. H.-W.Goetz, Leben im Mittelalter vom 7.bis 13. Jhr. München 1991, str. 16 ff.
4. R. Spandel, Verfassung und Gesellschaft im Mittelalter. 5. Aufl.Paderborn, München, Wien, Zürich, 1994, str. 30-45
5. R.v.Dülmen, Entstehung des frühneuzeitlichen Europa 1550-1648. Fischer Weltgeschichte, Bd.24., Frankfurt a. Main, 1993, str.102 ff.
6. I. Mojzesova knjiga, Genesis 3,16. Sveto pismo stare in nove zaveze. Ekumenska izdaja z novim prebodom nove zaveze. Ljubljana 1992, str. 13
7. Štiri velike Marijine dogme so se razvijale od 431 od Efeškega koncila dalje. Zadnji dve pa sta bili oznanjeni razmeroma pozno (1854, 1950) čeprav segata v srednji vek.
8. Prim. G.Duby, M.Perrot, Geschichte der Frauen, Mittelalter. Frankfurt/New York 1993, str. 55.ff –Von der Natur der Frau.
9. Prim. G.Duby, M.Perrot, Geschichte der Frauen, Mittelalter. Frankfurt/New York 1993, str. 88 ff. Prim tudi: A History of Women in the West, II.Silence of the Middle Ages. Cambride, Massachusetts London, 1994, str. 73 Classifying Women, str.75 Young Women and Old Women, str. 76 Social Levels and Family Roles.
10. Prav tam, str. 89.
11. ZAP, Statut 1376, čl. 28, 29; in Statut mesta Ptuj 1513, R- 69, čl. 28, 29.
12. A. Baš, Noša v poznem srednjem veku in 16. stoletju na Slovenskem. Ljubljana 1959.
13. ZAP, Simon Povoden, Meščanska čitanka ( Bürgerliches Lesebuch) II 1825, str. 91-92.
14. ZAP, Varia, šk. 5, ov. 62.
15. P. Santonino, Popotni dnevniki 1485-1487. Prevedel Primož Simoniti, Celovec 1992, str. 17.
16. Ibidem str. 29.
17. ZAP, Statut mesta Ptuj 1376, čl. 141. “ Oče sme svoje otroke poročiti, kot mu je všeč, po svoji volji, v mestu ali zunaj mesta, za primer (svoje) smrti ali v dosmrtni užitek (ter) brez ovire.”
18. ZAP, Statut mesta Ptuj 1376, čl. 158.
19. J.Pogačnik, Trubar in njegovi. Izbor tekstov slovenskih protestantskih piscev. Ljubljana 1984, Šola- str. 164.
20. Ibidem, str. 160.
21. P. Santonino, Popotni dnevnik 1485-1487. Prevedel Vasko Simoniti, Ljubljana 1991, str. 56.
22. H.-W.Goetz, Leben im Mittelalter vom 7. bis 13. Jahrhundert. 4. Auflage, München 1991, str. 63.
23. P. Santonino, Popotni dnevniki 1485-1487, Prevedel Primož Simoniti, Celovec 1992, str.75.
24. ZAP, gospoščina Hrastovec, škatla Lenart. Topografski podatki po odgovorih na vprašalnika Georga Götha ( 1842). Podatki povzeti po opisu kmečkih opravil skozi vse leto, značaju ljudi.
25. ZAP, Statut mesta Ptuj 1376, Ptuj, čl.56 in 57.
26. ZAP, Zbirka cehov, Cehovski red lončarjev 1577.
27. ZAP, Statut mesta Ptuj 1376, čl. 38.
28. ZAP, Statut mesta Ptuj 1376, čl. 43.
29. Prim. G.Duby, M.Perrot, Geschichte der Frauen, Mittelalter. Frankfurt/New York 1993, str. 316 ff.
30. ZAP; R- 69, Statut mesta Ptuj 1513, čl. 12
31. ZAP, Varia, šk. 5, ov. 62.
32. Tatjana Hojan , Žensko šolstvo na Slovenskem. Slovenski šolski muzej Ljubljana. Razstava, Žensko šolstvo na Slovenskem, Ljubljana 1970, str. 5.
33. J. Mal, Stara Ljubljana in njeni Ljudje. Ljubljana 1957, str.58-64.
34. Ibidem
35. I. Zajc- Cizelj, Šolstvo v Celju v letih 1780-1848. Zbornik …
36. Žensko šolstvu in delovanju učiteljic na Slovenskem. Razstava v slovenskem šolskem muzeju, Ljubljana 1970, str. 3, F. Ostanek.
37. Občni šematizem katoliške cerkve v Jugoslaviji, Sarajevo 1939.
38. Benediktinski samostani: sv. Heme v Krki (1043- ukinjen 1072 iz njenih posesti ustanovljena krška škofija) ; Oglej (1041), Trst (1278), Gornji Grad (1140), Reka (1654) . 39. A. Koblar, Drobtinice iz furlanskih arhivov. Izvestje muzejskega društva za Kranjsko IV. 1894, str. 18.
40. Žensko šolstvu in delovanju učiteljic na Slovenskem. Razstava v slovenskem šolskem muzeju, Ljubljana 1970, str. 5: T. Hojan, Žensko šolstvo in delovanje učiteljic na Slovenskem.
41. M. Pivec-Stele, Starejši ženski samostani v Sloveniji. Kronika Slovenskih mest, letnik VII, št. 3, 1940, str. 151-157.
42. A. Ožinger, Vizitacijski zapisniki savinjskega arhidiakonata goriške nadškofije 1751-1753. Ljubljana 1991, str.323.
43. Dr. J. Mlinarič, Marenberški dominkanski samostan 1251-1782. Zgodovinski pregled in dejavnost dominikank, Maribor 1997, str. 25-27.
44. Zahvaljujem se uršulinki, sestri Andreji Godnič iz Maribora, ki me je opozorila na nekatere nepravilnosti pri navajanju podatkov o uršulinkah.
45. F. Štukl, Knjiga hiš v Škofji Loki II, Škofja Loka 1984, str. 25.
46. ZALJ, Enota v Škofji Loki- Prospekt in razglednice samostana mi je poiskal dr. France Štukelj. Za pomoč se mu najlepše zahvaljujem.
47. C. Schillinger –Praßl, “Die jungen Fräulein in allen guten Sitten und Tugenden zu unterweisen” Die weiblichen Schulorden in Österreich in den Frähen Neuzeit, V: I.Brehmer-G. Simon, Geschichte der Frauenbildung und Mädchenerziehung in Österreich, Graz 1997, str.100-101.
48. J. Šorn, Začetki industrije na Slovenskem. Maribor 1984, str. 109 – 112
49. Ibid. str. 109. Thys, je bil znameniti celovški suknar, po rodu iz avstrijske Nizozemske.
50. J. Ciperle, A. Vovko; Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Ljubljana 1987, str. 38.
51. J. Šorn, Začetki industrije na Slovenskem, Maribor 1984, str. 111.
52. J. Ciperle, A. Vovko; Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Ljubljana 1987, str. 39.

Pripravila Hernja Marija Masten